LJUBLJANA – Tako kot pred časom glede lažnivih pekov in slaščičarjev je Uprava RS za varno hrano, veterinarstvo in varstvo rastlin pred dnevi, in to šele na glasno zahtevo javnosti (!), vendarle objavila seznam mesarjev, ki so zavajali ljudi glede izvora mesa.
Ministrstvo za kmetijstvo, gozdarstvo in prehrano je lažnive in nemarne mesarje privezalo na pranger na podlagi posebnega nadzora, ki so ga inšpektorji uprave za varno hrano izvajali med 22. aprilom in 31. majem v 69 mesnicah, 40 razsekovalnicah prašičjega in štirih razsekovalnicah perutninskega mesa. Izvedli so 113 kontrol glede pravilnega označevanja in sledljivosti pri svežem svinjskem in perutninskem mesu. Kot navajajo v poročilu, so mesarji kršili zakone kar v 47 mesnicah in 13 razsekovalnicah svinjskega mesa.
V vseh primerih naj bi vendarle šlo za lažje kršitve, zato niso podali nobene kazenske ovadbe, ampak so izdali sedem plačilnih nalogov, 28 mesarjev so le opozorili na napake in izdali 23 ureditvenih odločb.
Slovensko neslovensko
Kljub relativno blagim kršitvam, ki naj bi jih večina mesarjev hitro odpravila, se ne moremo znebiti občutka, da nekateri kar niso hoteli javnosti povedati, kdo zavaja nas, potrošnike, in meso neznanega izvora prodaja za slovensko. Od 1. aprila namreč velja točno določena ureditev glede izvora mesa: izvor živali je definiran le, če je bila žival rojena, vzrejena in zaklana v isti državi, sicer ga kosu mesa ni mogoče določiti. Mesarji kar v 19 primerih niso mogli dokazati, kje se je pujs skotil, v kar nekaj primerih pa so navedli, da je meso slovensko, čeprav so papirji, ki spremljajo pošiljko mesa do prodajalne, govorili drugače.
Kazni za napačno, zavajajoče označevanje se gibljejo od 800 do 2000 evrov. Nekaj omenjenih mesarjev, ki so jih inšpektorji oglobili, je bentilo, češ da mesarijo in pripravljajo zrezke že desetletja, pa do zdaj nobenega inšpektorja ni zanimalo, od kod pride meso. Po drugi strani pa se lahko vprašamo – kaj je sploh še slovensko meso?
Zredimo 250.000, pojemo pa...
Še v letu 2006 smo v Sloveniji zredili 650.000 prašičev, v nekaj letih se je prireja svinjskega mesa prepolovila, leta 2013 smo jih zaklali le še dobrih 300.000, reja še naprej upada. Na drugi strani Slovenci pojemo 41 kilogramov svinjskega mesa na osebo, kar pomeni 820.000 prašičev. Nikoli jih nismo toliko zredili, a bili smo že na 80 odstotkih samooskrbe. Medtem ko smo prašičerejo pustili propasti, bi na drugi strani jedli sočne zrezke domačega, s slovensko krmo pitanega pujsa po ugodni ceni!
Naše predstave in želje seveda nimajo nobene zveze z dejansko ponudbo domače svinjine. Večje farme so propadle. Kakor koli obračamo, lahko, da bi se izognili lakoti, obrnemo samo tako, da na leto uvozimo 70.000 ton svinjine. Ta pa je seveda lahko sveža, globoko zamrznjena, že zapakirana in prepakirana... Tako smo na milost in nemilost prepuščeni mesarjem in trgovcem, ki morda uvažajo tudi blago slabše kakovosti in se potem v vitrinah seveda lepo sveti. Zakone je treba spoštovati in lagati se seveda ne sme, toda kaj pravzaprav preostane njim in kaj nam? Njim, da uvažajo, in nam, da kupimo, ker želimo poceni! Opisana ad hoc lovna akcija na lažnivce stvari zagotovo ne bo uredila. A nekateri menijo, da je bila vendarle smiselna.
Dežela obrezkov
Visokoodstotna samooskrba bi dvignila zavest in nekoliko zagotovo uredila zadeve. A to se ne bo zgodilo tako kmalu. Nobena politika v Sloveniji do zdaj namreč ni denimo izvedla tihe subvencije rejcem, tako kot to urejajo v Avstriji, samo zato, da ohranijo lastnega kmeta in lastni vir hrane!
Zato poglejmo problem zavajanja in smiselnost nadzora označevanja izvora še z druge strani.
Kot nam je povedal direktor Kmetijsko-gozdarske zbornice Slovenije Branko Ravnik, gre doma vzrejena svinjina pretežno za sveže meso. Pa še to le deloma, saj jo je zaradi nizkih odkupnih cen, ki jih ustvarjajo trgovci z uvozom poceni blaga slabše kakovosti, doma težko prodati.
Po besedah Ravnika imamo na slovenskem trgu prašičjega mesa nekakšen nasilni paradoks: rejci vzredijo pod 40 odstotki svinjine in jo zaradi prenizkih cen raje izvažajo, uvažamo pa praviloma meso slabše kakovosti. Nekateri hudomušno pravijo, da postajamo dežela obrezkov.
Kljub vsemu pa: »Nadzor nad izvorom, označevanjem in odkrivanje kršiteljev pravil je smiseln. Mesar naj označi, od kod je meso v resnici prišlo, in ni težav. Z javno objavo imamo kupci možnost, da smo previdni in se odločimo. Hkrati so tudi prodajalci bolj skrbni in previdni.«
