Prapor pred fašisti skrivala noseča žena

V Knjižnici Makse Samsa so pripravili Sokolski večer, izdali spominsko razglednico in priložnostni poštni žig. Vojko Čeligoj je poskrbel za filatelistično razstavo, Dimitrij Grlj pa je uglasbil staro Satranovo pesem Ilirskemu Sokolu, zapel jo je Boris Ujčič, prvič po 110 letih, odkar je bila napisana.

Sokolska društva so na Slovenskem začela vznikati po zgledu češkega Sokola iz leta 1862, in sicer kot kljubovanje nemški nacionalistični telovadni organizaciji. Kot tretje na Slovenskem, po ljubljanskem in kranjskem, so leta 1867 v Ilirski Bistrici ustanovili Telovadno društvo Ilirski Sokol. To je razvilo svoj prapor leta 1872, pozneje pa je po začetni vnemi počasi zamrlo.

Leta 1904 je davčni kontrolor Radovan Strnad domačine spodbudil k obnovitvi društva. »Tako so 16. aprila 1905 v Hotelu Ilirija v Bistrici sklicali ustanovni zbor, ki se ga je udeležilo 61 članov, izvolili so organe društva in vodstvo s starosto Josipom Samso na čelu. Društvo so znova poimenovali Ilirski Sokol, ustanovitev pa pozdravili s pesmijo domačega študenta Leopolda Rudolfa Satrana,« pripoveduje Vojko Čeligoj, raziskovalec sokolstva na Ilirskobistriškem. Devetega junija 1912 so slovesno odprli Sokolski dom, kot osmega na Slovenskem.

Po prvi svetovni vojni so društvo obudili, a nova italijanska oblast je delovanje ovirala na vsakem koraku. Prava drama pa se je dogajala okrog sokolskega praporja. Oblast ga je za vsako ceno poskušala najti in uničiti, a sokoli so ga spretno skrivali. Pri Viktorju Tomšiču bi ga skoraj našli, saj so v hišo vdrli ponoči. Rešil ga je tako, da ga je skril v posteljo noseče žene; Vida Tomšič si je prapor nato ovila okrog telesa in ga predala prijateljem z druge strani meje v Kraljevini Jugoslaviji. Šele leta 1982 se je vrnil v Ilirsko Bistrico in je edini ohranjeni sokolski prapor na Primorskem.

Sokolski dom je nova oblast leta 1931 odvzela, ga dozidala in spremenila v Dom fašistov. Na dan osvoboditve Ilirske Bistrice je dom zgorel, a so ga bistriški mladinci obnovili, zatem ga je prevzela JLA, nato je bil še Dom družbenih organizacij, danes pa daje streho nekaterim društvom in Mladinskemu klubu.

Po osamosvojitvi ga je na podlagi zakona o denacionalizaciji dobila Športna unija, na katero pa letijo števili očitki, saj je dom zanemarjen in potrebuje temeljito obnovo. Z Unije, ki je tudi v zemljiški knjiga vpisana kot njegova lastnica, so odgovorili, da stavbe za zdaj ne upravljajo, zato je tudi ne obnavljajo. »Trenutno potekajo intenzivni pogovori z lokalnim društvom, ki vrsto let upravlja objekt. V kratkem si nadejamo podpisa pogodbe o upravljanju, kar je skladno s programom gospodarjenja z nepremičnim premoženjem ŠUS, v katerem je za navedeni objekt omogočeno: oddajanje v upravljanje ali najem, prodaja ali podelitev stavbne pravice,« so na Športni uniji zapisali o prihodnosti Sokolskega doma. Mnogo domačinov pa si želi, da bi znova postal ponos mesta. »Na nas je, da ohranimo spomin na to izjemno družbeno gibanje s pomembno domoljubno noto,« sklene Vojko Čeligoj.