KRŠKA VAS – Da so dediščine skorajda venomer precej mučne, saj (pre)mnogokrat v srcih in denarnicah razdvojijo živeče sorodnike in dediče, je praksa malodane vsepovsod po svetu. Toda malo je nenavadnih zgodb, kot je tista, ki jo je svetu povsem nevede zapustila Marija Šimenc iz Ljubljane z dekliškim priimkom Zakovšek. Rodila se je daljnega leta 1923 v Krški vasi, konec življenja je dočakala leta 1999 za ljubljanskim Bežigradom, leto pred tem pa je lastnoročno spisala oporoko s številnimi presenečenji za tiste daljne sorodnike (potomcev ni imela), ki so se nadejali njene dediščine.
No, Marija ni napisala le ene, ampak kar tri oporoke na isti dan – toliko jih je upoštevalo sodišče; pojavil se je še en testament z zadnjega dne njenega življenja, katerega pristnosti pa sodišče ni prepoznalo. Še posebno je prepovedala, da bi kar koli zahtevala njen brat Ivan Zakovšek ali njegova žena Zorka. Zamere do žlahte so bile globoke: »Gradbeni material so mi pokradli sorodniki in tudi drugi sosedje.« Glavni udarec za skupino zakonitih nečakov in njih potomcev je bila delitev nepremičnin, ki jih je zapustila sestrinim potomcem v Bosni: pranečakinja Sanja iz Bijeljine je dobila stanovanje za Bežigradom, pranečak Veljko Kulaš iz Tuzle hišo v Krški vasi od temeljev do podstrehe, slednjo pa je zapustila pranečaku Saši Petroviću.
Dolga sodna pot
Veljko je bil 14-letni fant, ki ga je vest o dedovanju doletela, ko je bil begunec v Nemčiji. Fantu je daljna dobrosrčna sorodnica na neki način želela podariti streho nad glavo, daleč od njegovih krajev, ki jih je prežemala vojna vihra. Toda preostali dediči – tako slovenski iz Krške vasi in Ljubljane kot tudi od Bosne do Nemčije – se niso strinjali z Marijino zadnjo voljo. Začela se je sodna pot, ki je bila dolga 12 let.
Deloma so k temu pripomogli sorodniki sami, ki so zaradi medsebojnih sporov in pravd zavlekli proces. Če dodamo razne evidence, v katerih so po navedbah predsednice ljubljanskega okrajnega sodišča Vesne Pavlič Pivk številne napake in netočni podatki v skoraj 600 dokumentih, si lahko predstavljamo zmedo na papirju. Če dodamo še pregovorno (ne)učinkovitost ter (ne)točnost slovenskih sodišč, si lahko predstavljamo kaos, s katerim so se ukvarjale štiri sodnice, ki so se zamenjale na primeru zapuščine, vredne okoli 171.000 evrov. Vmes je Krško vas in Veljkovo hišo poplavljalo, žlahtniki pa so se glede dediščine redno prepirali: »Ko se srečamo, smo v dobrih odnosih. Le tematike dediščine ne smemo načeti, ker se takoj spremo,« širše družinske odnose opiše Veljko.
Razplet telenovele med sodnimi mlini je bil znova presenetljiv za nekatere svojce: Marijin brat Ivan oziroma njegova vdova nista ostala praznih rok – sodišče je to obrazložilo takole: »Zapustnica je izrecno v oporoki zahtevala, da njen brat Ivan Zakovšek ne deduje ničesar. Dediči pa v pravdi niso uveljavljali dedne nevrednosti Ivana Zakovška, zato ga je sodišče pri zapuščini upoštevalo v krog zakonitih dedičev.«
Hiša ocenjena na okoli 40.000 evrov
Druga presenečenja iz sklepa o dedovanju junija lani so bila drobna, a neprijetna. Tolikanj, da je pet mesecev pozneje sodnica Valerija Polanec izdala popravni sklep, dopolnilni sklep ter sklep (na splošno), s katerimi je omilila prvotni sklep o dedovanju. Napačni priimki, naslovi, mehki ć-ji in podobni zatipki se dogajajo. Precej drugih popravkov, ki na papirju zvenijo kozmetično, pa v resničnem življenju lahko pomeni hude zaplete med ljudmi. Če v zapuščini pozabijo omeniti sadovnjak ali stopnice, pa bo zagotovo prepir med žlahto. In če – čeprav le za nekaj časa – poniknejo zlati predmeti, se pojavijo dvomi. Dodaten razdor.
Veljko ima zdaj 27 let. Ko je prvič vstopal v hišo, je moral ključavnico odpreti z vrtalnim strojem; med kupi krame je našel družinske spomine. In morda so ti še največ vredni od vse zapuščine, pa čeprav je hiša ocenjena na okoli 40.000 evrov. A Veljko ni njen celotni lastnik in bratranec Saša bi rad svoj delež, torej podstreho, prodal. Ne moreta se dogovoriti, padajo grožnje z raznovrstnimi tožbami in zdi se, da je en konec sodnije pomenil zgolj premor pred novim začetkom.
Čeprav ima Veljko zdaj dobre odnose s krškovaškimi sosedi, je vprašanje, ali bo sploh lahko živel tam, kjer mu je prostor pod soncem odmerila sestra njegove babice. Ne zgolj zaradi raznih dovoljenj, ki jih tuji državljan potrebuje za bivanje pri nas; predvsem zaradi zneskov za raznovrstne stroške, ki jih zlepa ne bo zmanjkalo. Na koncu se je dobra želja ženice, da z dedovanjem razveseli nekoga pomoči potrebnega, povsem sfižila; in nemara bo pri kom ta zgodba vzbudila razmislek o njegovi dediščini, ki jo zapušča svojcem. Težave – kot vedno v primerih smrti – ostanejo tistim, ki preživijo. In zgodba o Marijini oziroma Veljkovi dediščini priča, da je včasih bolje ostati praznih rok kot pa podedovati same težave.