KOPRIVNIK – Vasica Koprivnik nad Bohinjskim kotom, stisnjena pod Pokljuko, je v petkovih popoldanskih urah onemela. Zjutraj se je v hlevu kmetije Pr' Klemen', stare več kot dve stoletji in pol, zgodila nesreča, ki je zahtevala človeško življenje. Popoldne je za tragično novico vedela že vsa vas.
Kot vsak dan, desetletja in desetletja, sta šla 72-letni Valentin, domačini ga poznajo kot Tineta, in njegova tri leta starejša sestra Frančiška Jeklar v hlev nakrmit živino. Šest repov sta imela v oskrbi, poleg tega še nekaj kokoši pa seveda še vse drugo, kar se spodobi za pravo hribovsko kmetijo. Dela je bilo veliko, vsak dan od jutra do mraka, prostih dni nista imela. »Jaz sem bil pri drugi kravi, ravno sem namestil molzni stroj. Francka je končala pri tej kravi in se ji namenila nadelati krme. Stopila je do ograde pri steni, to sem še videl. Kako se je potem zgodilo, pravzaprav ne vem, nisem dobro videl,« pove brat, ki je skrušeno sedel v kuhinji. K njemu je v teh težkih urah prišla starejša sestra Julka, nuna z Bleda. Deset otrok je bilo pri Jeklarjevih, zdaj so živi le še štirje, tri sestre in brat. En mesec je minilo, odkar so na pokopališču ob cerkvici svete Helene sredi vasice, ki ima danes okoli tristo petdeset duš, pokopali brata Franca. Večino življenja je delal v daljni Avstraliji, v mestecu blizu Melbourna, a je hotel biti pokopan v domači grudi in so ga po smrti prepeljali pod zvonik, ki je le lučaj od kmetije, kjer je odraščal.
Tine in Francka Jeklar se nista nikoli poročila, živela sta na kmetiji in skrbela zanjo
Tudi preostali Jeklarjevi, razen sestre Ivane, se nikoli niso poročili in imeli otrok. Franc, ki je nedavno umrl, je šel po svetu s trebuhom za kruhom, preostali so živeli na Koprivniku ali v okolici. »Tako je pač naneslo,« pravi Tine in zmaje z glavo. Oči so solzne, vidi se, da mu je petkov dogodek segel globoko v dušo, saj je imel sestro rad in jo spoštoval.
Šli smo do hleva, ki je lepo urejen, in čeprav sta bila Tine in Francka že v letih, sta vzorno skrbela za živali in poslopje, ki je sicer skromno, toda urejeno. Zdaj sta v hlevu le še dve kravi, štiri so šle na poletno pašo. V kotu je stala prav tista, ki je bila usodna za Francko. »Takole čez se je stegnila, v ogrado, pa je žival v hipu poskočila in butnila vanjo ter jo nekako stisnila. Ni bilo dolgo, krava se je kaj hitro pomirila. Saj sem povedal, sam sem sedel pri drugi in nisem dobro videl. Potem ko se je krava umirila, sem šel okoli in dvignil Francko ter jo potegnil na drug konec hleva. Posedel sem jo in vprašal, kako je. Pa ni zgledalo dobro, sploh ne.« Tine je, kakor hitro je le lahko, odklopil molzni stroj in odhitel poklicat pomoč. Sestra je bila hudo ranjena, največ hudega in, kot se je pozneje izkazalo, tudi usodnega se je ob naletu krave zgodilo v notranjosti njenega drobnega telesa.
Do oddaljene vasi so reševalci hiteli, kolikor so le zmogli, in Francko po prvi oskrbi prepeljali do jeseniške splošne bolnišnice. Žal je bilo prepozno, Francka je zaradi poškodb umrla. Danes jo bodo pokopali poleg brata Franceta.
»Krave so na bohinjskem koncu stisnile že nekaj ljudi, smrti pa se nihče ne spomni,« so povedali v bližnjem lokalu. Francko so vsi poznali, bila je skromna, če bi živela v kakšnem večjem kraju, bi bila skorajda neopazna. Vsakič je šla v cerkev, ko je bilo potrebno. Da se ni preveč vznemirjala za dogajanje v zunanjem svetu, pove podatek, da doma z bratom nista imela televizije. Nista je potrebovala, imela sta dovolj dela na kmetiji, ki bo zdaj ostala v rokah Tineta. »Težko mi je, veste. Saj se komaj zavedam, da sem ostal sam na kmetiji. Dela bo samo zame veliko, saj mi je sestra precej pomagala.«
Na Koprivniku se je nebo v zadnjih dneh vsake toliko zjokalo, kot da bi vedelo, da je zaradi nesreče, ki jo je povzročila nemirna žival, za vedno odšla Francka, drobna ženica, ki je s svojo energijo še v spodobnih letih skrbela za brata in kmetijo.
Odšla je tiho, skorajda neslišno, kot je preživela celotno življenje.
