POLŠNIK – Poletje je čas za različne prireditve, ki jih pripravljajo društva, s tem pa širši javnosti pokažejo svoje celoletno delo in popestrijo dopustniške vikende. Kljub skoraj nevzdržni vročini se je na kmetijo Pr' Kavc na Dolgem Brdu blizu Polšnika odpravilo veliko obiskovalcev, tam pa so članice Društva podeželskih žena in deklet Polšnik, ki jih vodi energije polna predsednica Marinka Bevc, organizirale so že 13. prireditev Na kmetiji je lepo.
Izdelovali grablje, brezove metle, žagali hlod, prijala je domača obara
Res je bilo na kmetiji Pr' Kavc lepo, saj je bilo ta dan še več pridnih rok pripravljenih za delo kot po navadi. Sedli so skupaj in si razdelili delo. Moški so odšli pripravljat drva za zimo, izdelovali so košare, grablje in brezove metle. Ženske so iz oklestenih vej delale butare in pripravljale za likof, ki se vedno prileže po napornem delu.
Velik kup drevesnih debel je bilo treba razžagati. Ta dan so jih žagali kot nekoč z dolgo ročno žago amerikanko. Ta je prednica današnje motorne žage in je pred drugo svetovno vojno stala kar celo sekačevo plačo.
Žagarja sta deblo položila na leseno kobilo in začela na dolžini kurišča vleči žago vsak v svojo smer, dokler ni odpadlo poleno. Kup drv se je večal, seveda sta vmes tudi počivala in si privoščili zasluženo pijačo, s katero sta gasila žejo, saj je bila vročina zelo huda.
Naslednja možakarja sta nažagana drva klala s sekiro in si pomagala še z železno zagozdo. V razpoko, ki sta jo naredila s sekiro, sta dala kajlo in potem tolkla po njej tako dolgo, da se je poleno razklalo. Ženske pa so iz oklestenih vej delale butare. Bukove veje so spretno sekale s sekirico na tnalu na dolžino šestdeset centimetrov in jih polagale na zvit srobot, s katerim so butare vezale, ko so nanj naložile dovolj vej.
Zlata medalja za njihovo najboljšo kakovost
Tine in Slavko sta bila zadolžena, da naredita nove košare, lesene grablje za seno in brezove metle, s katerimi so pometali dvorišča in hleve. Nekoč so na Dolgem Brdu in v okoliških krajih sadili vrbe, vrbove šibe, povezane v snope, so izvažali v Španijo in Italijo. Leta 1935 so dobili v Solunu zlato medaljo za njihovo najboljšo kakovost.
Delo na kmetiji je šlo vsem dobro od rok in množica obiskovalcev je z velikim zanimanjem opazovala, kako nastajajo košare, grablje, butare in drva, ki jih je bilo treba še nasekati, da bo gospodinja lahko zakurila v šporgatu, štedilniku na drva, tako pravijo v teh krajih. Nacepljena drva so v kuhinjo, iz katere je že prijetno dišalo, znosili kar najmlajši obiskovalci.
Gospodinja Pavla je na njem v velikem železnem loncu kuhala ajdove žgance, ki jih je na koncu zdrobila v velike sklede in zabelila z velikimi ocvirki. Njena pomočnica pa je pripravljala svinjsko obaro. Na štedilnik je pristavila velik lonec z vodo in dala vanj domače svinjsko meso, korenje, lovorov list, poper in še kaj, kar je skrivnost vsake dobre kuharice.
Popoldan se je prevešal v večer, delo na kmetiji je bilo opravljeno, dvorišče pometeno z novo brezovo metlo in sledil je zasluženi likof.
Gospodinja in njena pomočnica sta postregli delavce in goste z žganci in obaro, gospodar je prinesel pijačo, harmonikar je raztegnil svoj meh in zbrana družba se je veselo zavrtela. Vmes so se na ves glas smejali, kako je mož nosil babo v košu, in drugim vragolijam, ki so jih počeli.
V hiši je bilo razstavljeno pecivo, ki so ga napekle članice društva in ga obiskovalcem razdelile kot srečelov. Vsi, ki smo ta dan obiskali prireditev, smo bili polni vtisov življenja na kmetiji nekoč in obljubili smo sebi in organizatorjem, da še pridemo v zeleno deželo ob Savi.
