AGRESIVNA VRSTA

Požrešne harlekinke so okupirale domove

Objavljeno 29. november 2014 20.30 | Posodobljeno 29. november 2014 20.30 | Piše: Jaroslav Jankovič

Azijske harlekinske pikapolonice rinejo v stanovanja, lepijo se na vrata, okna.

Lepota se skriva tudi v podrobnostih.

LJUBLJANA – Čeprav so se temperature minule dni prvič letos spustile proti ničli, obstale so tam pri 3 °C, so vremenarji zapisali, da kakšne hude ohladitve še ni pričakovati. Pa vendarle sem pred dnevi na obisku prijateljice konkretno občutil, da se bliža zima. Glasen pogovor druščine je odmeval v visoke stropove, stegnil sem roko po leseni mizi in... nekaj je zagomazelo po prstih. Bil je nenavaden občutek, in glej ga, zlomka, pikapolonica sredi zime.

»Ja, ja, to so tiste azijske, pred leti, ko je nenadoma pritisnil mraz, jih je bilo vse polno okoli hiše in v hiši. Očitno želijo biti na toplem,« nas je podučila gostiteljica. Hitro smo ugotovili, da pikapolonica res ni tista prava, naša pikapolonica, ki prinaša zlata kolesa in ki je po starem izročilu ne smemo ubiti, če nam sede na obleko, saj bi nam to prineslo hudo nesrečo. Ni tista domača, živordeča, za katero starejši pravijo, da bomo našli ljubljeno osebo v tisti smeri, v katero poleti z roke. Še mnogo tega so nekoč verjeli. Ta na moji roki je bila bolj oranžna, od blizu malce drugačne oblike in se je v Slovenijo priselila pred nekaj leti. To je zelo agresivna azijska pikapolonica, imenovana harlekinska polonica (Harmonia axyridis), ki velja za eno najbolj škodljivih in zlasti invazivnih žuželk, ki je v pičlih 20 letih osvojila Evropo.

V ZDA in Evropo kot biološko orožje

Izhaja iz osrednje in jugovzhodne Azije. Ker je zelo agresivna in požrešna, so si jo že na začetku 20. stoletja zamislili kot biološko orožje proti listnim ušem in kaparjem, s katerimi se prehranjujejo. V 20. letih prejšnjega stoletja so jih pripeljali v Severno Ameriko, v 80. pa so jo zanesli v Evropo, najprej se je pojavila v Belgiji in na Nizozemskem, od koder se je v pičlih 20 letih razširila v večino držav Evrope, tudi v Slovenijo, kjer so jo prvič opazili leta 2007.

Biologi so hitro ugotovili, da harlekinke ne bodo zgolj žrle listnih uši in kaparjev, ampak se bodo nekontrolirano namnožile in začele ogrožati domače avtohtone vrste, ki se sicer prav tako hranijo z listno ušjo, a so manj agresivne.

Harlekinka ima vse mogoče barve kril in zlasti več pik kot živordeča domača, ki jih ima le sedem.

V resnici se je zgodila katastrofa, podobna tisti z naselitvijo ameriške postrvi v Sočo, ki izpodriva prelepo, domačo soško postrv.

Živali, rastline, žal tudi bakterije in virusi, se v današnjem času selijo tako hitro kot še nikoli doslej. Tople izvire agresivno zaraščajo iz akvarijev odvržene tropske rastline, sredozemska lastovka se je zaradi segrevanja ozračja priselila v osrednjo Evropo, kjer je nikoli prej niso videli. Šakal se je v nekaj desetletjih priselil iz Dalmacije v Slovenijo in naprej proti severu. Tega bi teoretično lahko postrelili, a harlekink, kot kaže, se ne bomo nikoli več rešili.

Prezimijo v 
človeških bivališčih

Iz Beograda, Zagreba, severnoitalijanskih mest prihajajo enaka poročila, da so harlekinke okupirale hiše in stanovanja. Roji svetlordečih do oranžnih krilatih letavk se pojavljajo na dvoriščih, oknih, na vratih stanovanj, lepijo se na pročelja hiš, lezejo po pohištvu, najdemo jih na televizijskem zaslonu, harlekinke so povsod in se jih ne moremo rešiti. Ščiti jih celo zakon, če jo udarimo z brisačo ali ubijalcem muh, bomo plačali kazen.

Harlekinke so vseh mogočih oblik in barv, so precej bolj agresivne in požrešne kot domače pikapolonice, ki jih imamo za nežna bitja. Pri lovu na uši so izjemno uspešne, poleg tega je njihova prehrana zelo raznolika, na njenem jedilniku je nekaj deset vrst uši, hrošči, pršice, tudi metulji...

Izkazalo se je, da so se zelo hitro prilagodile na nove podnebne razmere, uspela jim je t. i. nišna konolizacija, kar pomeni popoln uspeh v novem okolju. Strokovnjaki opažajo, da so se tipično prilagodile na človeška bivališča, v katera se zavlečejo pred zimo in čakajo pomlad. Raziskave so pokazale, da jih v povprečju preživi četrtina, kar je zelo veliko za nadaljevanje vrste. Takole za ilustracijo, od mladega roda lastovk, ki na jesen poletijo na jug, se jih vrne le 10 odstotkov.

Harlekinke so dokončno zavzele Slovenijo in z njimi bo treba živeti. Žal trenutno nimajo učinkovitih naravnih sovražnikov.

Deli s prijatelji