TRŽIČ – Ponos slovenske čevljarske industrije se je začel s pravo idejo. Za njeno uresničitev je Peter Kozina brez večjih težav našel družabnike in financerje.
Dolgo o Petru Kozini, njegovem življenju in poslovni poti nismo vedeli veliko. Leta 2012 je mag. Tita Porenta, kustosinja v Muzejih radovljiške občine, ki je podrobneje raziskovala življenje in delo ustanovitelja tovarne čevljev Peko, izdala knjigo z naslovom Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!. Gre za izjemno dragocene zgodbe o priložnostih in pasteh slovenskega trgovca in podjetnika.
Peter Kozina je bil rojen 19. junija 1876 očetu Francu in materi Frančiški v Dolenji vasi pri Ribnici. Ko se je izučil za trgovskega pomočnika, je svoje sanje začel uresničevati maja 1896, ko se je preselil v Ljubljano. Službo je dobil pri veletrgovcu Krisperju v Špitalski ulici, pozneje Mestni trg 26. Sprva je delal na različnih oddelkih trgovine, nakar mu je bila dodeljena prodaja čevljev. Tu se začenja njegova uspešna poslovna zgodba.
Po uvedbi obrtne svobode leta 1860 se je po načelih gospodarskega in političnega liberalizma sprostila podjetniška ustvarjalnost. To je leta 1903 izkoristil Peter Kozina. Z družabnikom Štefanom Hitzlom, sodelavcem v Krisperjevi trgovini, sta 28. marca v Ljubljani registrirala javno trgovsko družbo Hitzl & Kozina. Kot poslovodja se jima je pridružil Hinko Kavčič, ki je skupaj z njima izstopil iz Krisperjeve firme.
Kot pojasnjuje Porentova, je firma delovala tako, da je Kavčič vodil pisarno, oba družabnika pa sta potovala, kupovala in prodajala krtače iz Ribniške doline, zobotrebce iz Lašč, čevlje iz tržiške okolice, škofjeloške glavnike in domžalske slamnike. Peter Kozina se je vedno bolj specializiral za prodajo obutve tržiških dobaviteljev, ki jih je spoznal prek Krisperja. Čevlji so se izkazali za najboljši prodajni artikel.
Vojni dobički
»Ko se je Kozina po nekaj letih začel ogrevati za lastno čevljarsko delavnico v Tržiču, sta se z družbenikom Hitzlom odločila za sporazumni razhod,« pravi mag. Tita Porenta. »Podjetje je ostalo Kozini, ki je Hitzla izplačal in postal edini lastnik. Kozinova podjetniška ideja o ustanovitvi lastne tovarne je dozorevala postopoma in na podlagi trgovskega razmišljanja o pocenitvi, poenostavitvi in povečanju proizvodnje izdelkov – obutve.«
Porentova je še zapisala: »Bistvo njegovega poslovnega načrta je bilo povzdigniti hišno industrijo na Gorenjskem in pritegniti delavce iz mračnih delavnic ter jim ponuditi delo z urejenim delavnikom in socialno varnostjo v svetlih higienskih prostorih tovarne za boljši zaslužek in jih seznaniti z moderno tehniko strojne izdelave čevljev. Pretehtal je domačo konkurenco in trg, spremljal načrte izgradnje lokalne železnice Kranj–Tržič, iskal primerno lokacijo, zbiral podatke o urejenosti sodobnih evropskih čevljarskih tovarn, vzdrževal stike s svojimi delavci in iskal potreben kapital.«
Večje domače konkurence Kozina pri množični izdelavi obutve v Tržiču ni imel. »Če se bom odločil graditi, potem bom gradil najmoderneje!« je govoril Peter Kozina pred gradnjo. Leta 1908 je v Tržič pripeljala železnica. Po tem dogodku je po njegovem mnenju napočil čas, da začne graditi moderen tovarniški objekt. Dela so se začela leta 1910. Proizvodnja je stekla septembra 1911, še v času dodelave tovarne. Tovarna je začela leta 1911 proizvajati 250 parov na dan in je do vojne proizvodnjo zvišala na 300 do 400 parov.
Tita Porenta pravi, da je podjetje izdelke prodajalo na debelo, prek zastopnikov, ki so prihajali po vzorce. Kozina je čevlje izvažal po vsej monarhiji, kjer je imel svoje odjemalce še iz časov, ko je bil zaposlen pri Krisperju v Ljubljani, in obdobja, ko je tržil izdelke domačih čevljarjev. Prva leta je imel veliko dela pri uveljavljanju novih izdelkov na trgu, spopadal pa se je s hudo konkurenco avstrijskih in tujih čevljarskih tovarn.
Tovarna čevljev Petra Kozine je do njegove prezgodnje smrti doživljala vzpone in padce. Vmes se je začela prva svetovna vojna, ki je Kozini zaradi izdelave vojaških škornjev sicer prinesla velike dobičke.
Sumljiva smrt
Peter Kozina je umrl 21. februarja 1930 na svojem domu na Bregu 20 v Ljubljani. Za javnost naj bi umrl nenadne smrti in v najplodnejšem delovnem obdobju, v 54. letu starosti. V mrliški knjigi je kot uradni vzrok navedena pljučnica oziroma srčna obolelost. Drugi viri navajajo zastrupitev z ribami. Okoliščine so po mnenju Kozinovih sorodnikov še danes nepojasnjene. Pokopan je na ljubljanskih Žalah.
Beograd zavrnil 100.000 parov
Na Petrov dan, 12. julija, je bil v Kraljevini SHS državni praznik, rojstni dan njegovega veličanstva kralja Petra I. Ob tem je 28. junija 1920 Tržič, čeprav samo za eno uro, obiskal tudi jugoslovanski regent Aleksander Karađorđević. Po obisku Kozinove tovarne je sledilo povabilo k izdelovanju obutve za potrebe jugoslovanske vojske. Podjetje Peter Kozina & Ko. je z vojaškim erarjem v Beogradu proti svoji volji sklenilo dobavno pogodbo za 100.000 parov čevljev. Erar naj bi po pogodbi podjetju dobavil zgornje in spodnje usnje, tovarna pa bi morala dobavo izvršiti v petih mesecih, to je do konca leta 1920. Te pogodbe se niso držali in kar 10 mesecev ni bilo iz Beograda usnja ustrezne kakovosti. Medtem je Kozina izdelal lasten model vojaškega obuvala, vendar vojaške oblasti novega tipa niso priznale in so zavrnile vseh 100.000 poskusnih parov. Zaradi tega je imela tovarna veliko škodo, saj je morala zaradi obljubljenega posla in omejenih zmogljivosti odpovedati druge posle.
