Pozdrav s slovenskih Sv. Višarij

»Med zbiranjem starih razglednic zamejskih krajev s slovenskimi napisi sem naletel na več tujih publikacij, ki vzbujajo občutek, kot da ni slovenskih razglednic Sv. Višarij. Zato sem se odločil, da poskušam s pomočjo najbolj značilnih in zgovornih razglednic tega starega slovenskega božjepotnega kraja iz moje zbirke prikazati resnično višarsko zgodbo. Ko sem k sodelovanju pritegnil še znanega ljubljanskega antikvarja Roka Glavana, se je ideja hitro začela spreminjati v knjigo Pozdrav s Sv. Višarij, ki je te dni prišla na slovenski knjižni trg,« pravi 55-letni avtor, učitelj zgodovine na srednji strojni in kemijski šoli na Šolskem centru Ljubljana, Milan Škrabec, ki se s svojim četrtim samostojnim oziroma skupno šestim domoznanskim delom, zasnovanim na starih razglednicah kot pristnih dokumentih časa, uvršča med naše najplodnejše pisce tovrstne literature.

V zlati dobi razglednic, od sredine 90. let 19. stoletja do 1. svetovne vojne, je, navaja ugledni slovenski kartofil, večina slovenskih božjepotnih krajev dobila svoje razglednice. Najpomembnejša romarska središča, med katere vsekakor spadajo Višarje, so bila upodobljena na številnih karticah. Najstarejše višarske razglednice so izdelovali predvsem tujci, kot so Franz Schemm iz Nürnberga, Gregor Fischer iz Innsbrucka in drugi, med založniki pa srečamo tudi domačine iz Žabnic, številu izdanih razglednic med njimi izstopa Tomaž Puhar (Pucher).

Pomemben kamenček v mozaiku slovenstva

»V obdobju do 1. svetovne vojne imajo Sv. Višarje od vseh krajev zunaj današnje Republike Slovenije, razen Gorice, največ slovenskih razglednic. Po številu litografij s slovenskimi napisi zagotovo spadajo med najmanj prvih pet krajev na celotnem slovenskem etničnem ozemlju. Veliko razglednic s popolnoma enakimi motivi je bilo izdanih s slovenskimi ali nemškimi napisi, nekatere pa so bile dvojezične. Iz obdobja Avstro-Ogrske ne poznam niti ene višarske razglednice, ki bi imela napis v italijanskem jeziku, v obdobju med svetovnima vojnama pa je zelo malo kartic s slovenskimi zapisi krajev,« pojasnjuje Milan Škrabec, ki je v knjigo uvrstil štirideset razglednic večinoma iz obdobja rajnke Avstrije, med katerimi je deset litografij. Poleg Sv. Višarij, kjer so bile poleg cerkve in kaplanije še tri hiše za romarje in kramarske hišice za prodajo božjepotnih spominkov, sta na njih upodobljene še Žabnice, ker višarska podružnična Marijina cerkev spada v tamkajšnjo župnijo, in Sv. Križ pri Črnečah, kjer se je znameniti 54 centimetrov visok leseni baročni kip Matere božje z detetom nazadnje skrival po razdejanju višarske cerkve med 1. svetovno vojno.

Romarska pot

»Nekoč je veljalo nepisano pravilo, da mora vsak Slovenec vsaj enkrat v življenju romati na Sv. Višarje. V drugi polovici 19. stoletja so med slovenskimi božjimi potmi prvo mesto zasedle Brezje in prvenstvo obdržale vse do danes. Kljub temu naši ljudje še vedno romajo na Višarje, najbolj množično v začetku avgusta, ko se tu zberejo Slovenci iz matične domovine, zamejstva in zdomstva oziroma izseljenstva. Mnogi se do svetišča na gori podajo kot pravi romarji, peš, drugi pa uporabijo od 50. let prejšnjega stoletja delujočo gondolo. Višarje so še vedno kraj, kjer se srečujejo Slovenci, Italijani, Furlani in Nemci (Avstrijci), zato so maše večinoma večjezične. Ta sveta gora je pomemben kamenček v mozaiku, ki sestavlja slovenstvo nekoč in danes,« poudarja Škrabec.

Založnik in izdajatelj Rok Glavan o njegovem delu Pozdrav s Sv. Višarij dodaja, da je to ena redkih slovenskih domoznanskih publikacij o tej pomembni romarski poti in cerkvi, opremljena s pisnimi viri in reprodukcijami avtentičnih slikovnih virov, ki izpostavljajo pomembno vlogo starih razglednic za kulturno-zgodovinske raziskave slovenstva.