KOČEVJE – Ognjeni zublji so na Kočevskem – raztegnjeni pokrajini od Kolpe do prevoja Jasnica, kjer je sicer namišljena trda občinska meja zarezala predvsem kulturološko razliko med Kočevci (Kočevarji) in Ribničani – v zadnjem desetletju pogoltnili tovarno Tekstilana, stavbi srednje šole v Kočevju in osnovne šole v Stari Cerkvi ter barakarsko naselje v Šalki vasi. Skupne škode na pogorelih objektih v čedalje bolj obubožani občini je bilo za več deset milijonov evrov, neposredne še najmanj toliko, trpljenja ljudstva zaradi tega pa nihče ne daje na tehtnico.
Lepe šole lepo gorijo
Okvara na električni napeljavi je zanetila tri požare, zakaj je zagorelo 9. junija letos v Stari Cerkvi, ko so zublji kljub izdatni gasilski marljivosti popolnoma pogoltnili streho z ostrešjem in enajst učilnic z opremo vred novejše šole, sezidane leta 1988, v izmeri okoli tisoč petsto kvadratih metrov, kriminalisti še ugotavljajo. Pouk je 269 učencev dva tedna obiskovalo na rezervnih lokacijah, na teh se bo šolski zvonec oglasil tudi septembra letos. Za zdaj še nimajo otipljivih dokazov, da naj bi stenj v plastičnih zabojnikih ob prizidku stavbe učenosti domnevno prižgala mularija, ki tod z dolgočasjem pogosto kali nočni mir podeželske vasi. In ravno zaradi tega, ker pač uradna razlaga dogodka še dobiva pravo podobo, je gostilniško ljudstvo oznanilo teorijo domišljije: »Za požarom se v rokavicah skriva gradbeni lobi. Večji posli so zaradi izpada naročil v zadnjih izdihljajih. Da bi vendarle ostal pri živih, je tokrat priklical plačanega požigalca, ki da naj bi v od Kočevja štiri kilometre oddaljeni Stari Cerkvi opravil mazaško delo.« »To je res kruta insinuacija, ki si ne zasluži prav nobenega komentarja,« je bil jedrnat kočevski župan Vladimir Prebilič.
»Ne more biti naključje, da se je požar razbohotil na obe stavbi v podstrešju okoli četrte ure, ko so razžarjeni plameni grozeče rezali v jutro. Mojbog, katera šola je zdaj na vrsti,« je pred pogoriščem v Stari Cerkvi zbadalo enega izmed šolskih ravnateljev.
Vnetljive sendvič plošče
Upravičeno, saj so kočevski prosvetarji še vedno pod mučnim vtisom tuljenja siren več deset gasilskih in policijskih vozil v meglenem sredinem jutru, dan po štefanovem, 27. decembra lani. Razžarjeno nebo je kmalu po četrti uri močno pregrelo središče mesta ob Rinži, ki že od nekdaj slovi kot eden najbolj mrzlih slovenskih krajev. Zatohel vonj zgorelega lesa, scvrte pločevine, plastike, električnih instalacij, računalniške opreme in še česa se je razpotegnil tja do robnih delov mesta, v katerem živi skoraj dve tretjini od vseh 15.000 prebivalcev gozdnate kočevske pokrajine. Srednja šola v izmeri tri tisoč kvadratnih metrov, ki je bila zgrajena leta 1980, je padla. »Tako je gorelo le ob bombardiranju Kočevja leta 1944,« je tega dne prijateljem odstiral spomine tamkajšnji prekaljeni partizanski lisjak Jože. Konec učnega leta je 135 dijakov srednje šole dočakalo v sosednjih občinskih stavbah, stekla je hitra akcija za gradnjo nove šole, ki naj bi vrata odprla ob koncu tega leta. »Lesena konstrukcija je v zgornjem delu stavb enako gorela. Tudi šoli sta grajeni iz istih materialov, to so sendvič plošče, ki so očitno hitro vnetljive,« razlaga Bojan Kocjan, poveljnik Gasilske zveze Kočevje.
Napaka ne električni napeljavi je 8. januarja 2004, tudi tam se je zgodilo po tretji uri, zanetila požar v podjetju Avio-Tex, nekdanjem tekstilnem podjetju Tekstilana. Zgorela sta skladišče, kjer so bili shranjeni bombažna preja in sintetična vlakna za odeje, ter hala nekdanje predilnice v izmeri okoli dva tisoč kvadratnih metrov. Elektrika je v Kočevju še bolj udarila dve leti prej. Spomini ljudi, ki se jim je uspelo rešiti iz objema smrti, izžarevajo enajst let po dogodku.
»Z možem sva gledala televizijo. Ker je bilo soparno, je okoli poldruge ure vstal in odprl vrata. Sunkovito se je obrnil in zavpil: 'Žena, hiša gori, hiša gori, pri Daretu gori.' Tekla sem do soseda in tulila: 'Vstanite, vstanite, ogenj nas bo pokončal.' Z gasilnim aparatom sem poskušala krotiti plamen. Vzela sem otroke in poklicala na številko 112. Ogenj je močno bruhal, streha se je zvila, vse je pokalo,« je na današnji dan, 4. julija 2002, zjutraj jokajoča Begičeva opisala hudo noč.
Ni našel fuzbalerja
Zublji so pogoltnili skromne domove osmih družin in dvajsetih stanovalcev v obnovljenem barakarskem naselju Stara kolonija v Šalki vasi; tam je bilo tudi veliko otrok. Zgrajeno je bilo na začetku prejšnjega stoletja za potrebe nekdanjega rudnika rjavega premoga. Ko so ga delavske družine odkupile od podjetja Itas, so težko prisluženi denar vlagale v urejanje svojih bivališč z lahkimi zidovi in s pregradnimi stenami, brez nosilne plošče, s šibko streho. V vetrovni noči, ki je ob svitu prinesla nekaj kapljic dežja, so ostali brez vsega. »Z družino sva se iz Ljubljane v Kočevje preselila leta 1993 in to stanovanje kupila za dvajset tisoč mark. Ja, preveč sva vrgla v te krhke zidove, ki so se v požaru kratko malo stopili. Hvala dobrim ljudem, tudi občini, državi, medijem. Rešili so nas z bivalnimi kontejnerji in do tretje gradbene faze zgradili nove domove. Dvomim, da bi imela solidarnost danes tako poslanstvo. So drugi časi,« se v očeh zasije Milanu Steviću, glavi šestčlanske družine. Spomini na jutro 4. julija 2002? »Človek vse preživi. Borili smo se, kako pred ognjem rešiti družine, šele nato sebe. V požaru mi je to uspelo, a bi bil kmalu drugi dan na poti iz službe pri Ponikvah po krivdi drugega voznika v prometni nesreči ob življenje. Usoda, ni kaj,« je prepričan. »Ati, ati moj, ne najdem Alena Bokšića,« je v naročju očeta Zdravka Čosića na pogorišču stanovanja jokal šestletni Matej. Ostal je brez igrač, sličic z junaki nogometnih zelenic in svoje sobe. »Alen Bokšić je bil res moj idol, na majici je imel številko enajst. Danes je enajst let od požara, ki me je dobesedno stresel, tega sem se zavedal v odraščanju,« je enajstici povezoval Matej, dijak drugega letnika Gimnazije Kočevje.
»Niti dokumentov mi ni uspelo rešiti. Od premoženja so mi ostala le lahka poletna oblačila, tako kot drugim. A rešili smo najbolj dragoceno, življenje. Po požaru se nam je obrnilo na bolje. Z ženo sva oba dobila službe, stanovanje še urejava,« je strnil Zdravko. V koloniji lično urejenih devetih strnjenih stanovanj danes živi 25 ljudi. Živahnost v naselju, kjer se je po uničujočem požaru nekaj časa usedala žalost, dajejo otroci, rojeni po julijski kalvariji leta 2002.
