Pozabljeni tumor 
plačali z miloščino

LJUBLJANA – Ko je nekdanjega gradbenega barona Ivana Zidarja lanskega aprila v svojem prostem času in kar mimo čakalne vrste operiral vrhunski nevrokirurg ljubljanskega kliničnega centra Seyed Yousef Ardebili, je kajpak izbruhnil popoln škandal. Smo v tej državi res vsi enaki? Da bi utišalo ogorčeno javnost, se je vodstvo največje zdravstvene ustanove na Slovenskem začelo izgovarjati, da je bila operacija hernije nujna. Zakaj so na Zidarjevo željo sploh klicali Ardebilija, ko pa sta bila tistega dne v KC dežurna dva nevrokirurga, ki bi lahko prav tako opravila poseg? »Ardebili je bil Zidarjeva pravica,« se je izgovarjala strokovna direktorica KC Brigita Drnovšek Olup in s tem hotela povedati, da ima vsak bolnik pravico izbrati zdravnika, ki ga bo operiral.

Zob pomembnejši od tumorja

Da v resnici za vse zemljane še zdaleč ni tako, kot je bilo pri Zidarju, je dokazal nov škandal, ki je izbruhnil kmalu zatem. Primer 39-letne Irene Volkner z Drenovega Griča in delovanje Ardebilija v njeni zgodbi je namreč pokazal gnilo resnico, da brez zvez in poznanstev v našem zdravstvu marsikdaj ne prideš nikamor, kvečjemu v grob.

Začelo se je z glavoboli. Decembra 2010 je bila resnica strašljiva. Magnetna resonanca je pokazala tumor na lobanjski bazi. Na napotnici za nevrokirurgijo je njena osebna zdravnica pripisala Nujno! Dežuren je bil Ardebili. Kmalu je prejela dopis, da bo januarja operirana. Toda kaj, ko posega ni dočakala, le še dva dopisa je prejela. Operacija bo septembra. Operacija bo oktobra. Ni je bilo.

Ardebilija je videla le še julija, ko jo je poslal na nevrologijo zaradi suma, da ji tumor razžira žile v glavi. »To je edino konkretno, kar je storil zame,« nam je zaupala Volknerjeva. »Ko sem bila naročena, sem ga čakala štiri ure. Po dveh urah je prišel, povedal, da gre k zobozdravniku, nato pa sem čakala še dve uri.«

Novembra se je pisno pritožila Ardebilijevim nadrejenim. Potem pa jo je hitro poklical. »Takoj bi me operiral, ker pa bi to storil z leto dni starimi izvidi, sem operacijo zavrnila.«

Šok za šokom: nekaj dni pozneje je prejela dve popolnoma različni mnenji z nevrokirurgije. V enem je pisalo o operaciji z nevronavigacijo konec decembra ali na začetku januarja, v drugem pa so ugotavljali, da je pri nas sploh ne morejo oziroma ne znajo operirati: »Skupna ugotovitev konzilija, ki so ga na našem kliničnem oddelku imeli tisti, ki smo relevantni za tako vrsto zdravljenja, je, da je nedvomno umestno napotiti gospo na zdravljenje v ustrezni relevantni center v tujino,« je podpisal primarij nevrokirurgije Marjan Koršič.

Malce pozabil na Ireno

Že zaradi razvpitega primera Zidar se tudi po izpovedi Volknerjeve vodstvo KC ni moglo oviti v molk. »Z obžalovanjem ugotavljamo, da potek obravnave bolezni bolnice s tumorjem lobanjske baze ni bil ustrezen,« je februarja poglavitno ugotovitev strokovnega nadzora predstavil svetovalec strokovne direktorice KC Janez Remškar. »Ker bolnica ni imela nevroloških izpadov, kirurg bolnice ni doživljal kot nujne, morda je podcenil kompleksnost tumorja, na bolnico pa je tudi delno pozabil,« je razkril grozovito resnico.

To izjavo priznanja zdravnikove malomarnosti smo dočakali le nekaj dni za tem, ko so Volknerjevo uspešno operirali v nemškem Tübingenu. Končno se je oglasil tudi Ardebili, ki je v Zidarjevi zgodbi govoril o tem, da sploh ni vedel, kako (nekoč) eminentnega pacienta ima na operacijski mizi, in da bi enako storil za vsakega pomoči potrebnega človeka. »Iskreno obžalujem, da je prišlo do neljubega zapleta pri zdravljenju gospe Volkner. Tudi javno se ji iskreno opravičujem in sem vesel, da dobro okreva po operaciji.«

Volknerjeva je živa, za njo je obsevanje na ljubljanskem onkološkem inštitutu, ki ga je prenesla zelo slabo, denarja za prepotrebno obsevanje v Nemčiji s posebnim aparatom – dva meseca ambulantne radioterapije, obsevanje s protoni – namreč ni imela. Zdravstvena blagajna bi ji sicer plačala zdravljenje v tujini in del stroškov, a bi za vse skupaj morala še vedno primakniti zajeten kupček iz svojega žepa.

Kontrola v Tübingenu bo čez leto dni, nam je zaupal njen pooblaščenec, odvetnik Andrej Pitako. Takoj po izbruhu afere je napovedal, da se bo boril, da ljubljanska bolnišnica tej ženski izplača odškodnino. »V tem času, ko je s tako zahrbtno boleznijo zaman čakala klic iz KC, je namreč zelo slabo živela, počutila se je, kot da je na smrtni postelji, kot da je obsojena na smrtno kazen, nihče je ni hotel operirati.«

Zdaj ji je klinični center končno izplačal odškodnino. Kot je slišal Pitako, pa v tej ustanovi bojda za to sploh niso vedeli, saj je v resnici plačala zavarovalnica Adriatic Slovenica. Jih torej v KC sploh ne zanima, koliko jih stanejo napake njihovih uslužbencev?

Koliko je prejela Irena Volkner, je skrivnost, tako je namreč zapisano v poravnavi, pravi Pitako. A prav veliko ni mogla dobiti, je soditi po njegovi izjavi: »Odškodnina predstavlja velik kompromis in popuščanje gospe Volknerjeve. Sprejela jo je s solzo v očeh, a jo je, saj je v zelo slabem položaju.«