Pozabljeni so od vseh, živijo kot puščavniki

DOL PRI HRASTNIKU –  V bregu pod hribom Jelenca in nad cesto, ki vodi proti Rajski dolini, se na Partizanski 55 štirje Borovšakovi – 69-letni oče Silvo, leto mlajša Marija ter njuna invalidna sinova, 45-letni Branko in 38-letni Franci – prebijejo čez mesec z 810 evri. Večji del tega je iz očetove pokojnine. Prigaral si jo je s 27 leti rudarjenja, preostalo v kamnolomu. A tudi če svojih prejemkov ne bi povedali, se stiska Borovšakovih kaže na vsakem koraku. Že na prvi pogled pa jo obiskovalcu zelo nazorno razkrije njihova stoletna hiša, ki dobesedno poka po šivih.

Obljubljeno – pozabljeno

Prvič smo Borovšakove obiskali sredi januarja. Pred mrazom, ki je ob vratih, oknih in zidnih razpokah vdiral v dnevno sobo, jih je varovala stara kmečka peč. Pošteno rečeno – prastara. Narejena je bila, da se človek nanjo uleže, a če bi si zdaj kdo to drznil storiti, bi se pod težo človeškega telesa sesedla vase. Obnoviti bi jo bilo treba, pa kot za vse drugo tudi zanjo ni denarja. V nekaj mesecih, ki so minili od našega prvega obiska, se pri Borovšakovih nič ni spremenilo, povedo.

Pa se dopolnijo: »No, malo prijazneje nam je, ker je pomlad.«

Par sto metrov poti od njihove hiše do ceste je, še posebno tam, kjer se v ostrem ovinku prebije skozi prepadno skalo, ob suhem vremenu še kar prevozne. V dežju in snegu pa zaradi spolzkosti postane zahrbtna, smrtno nevarna.

Po naši objavi je Borovšakove zaradi popravila te kolovozne poti obiskal mož z občine Hrastnik: »Da bodo marca začeli delati, skalo zrihtali pa posuli, je napovedal.«

Smo že v aprilu – od obljubljenega pa nič: »Nihče ni več prišel, ne da bi kaj naredil in ne da bi kar koli pojasnil.«

Noč preizkušnje

Pa je bila ta obupna dovozna pot za najmlajšega med njimi, invalidnega Francija, tedaj ko je mraz stisnil deželo v žled, neke noči skoraj usodna, povesta oče in mama: »Postalo mu je silno hudo, napad je doživel ponoči okoli enajstih. Poklicali smo rešilca. S ceste do nas ni mogel, zdravnica in asistent sta morala pripešačiti. Zdravnica je Franciju odredila zdravljenje v bolnišnici. Ga pa niso mogli spraviti do ceste. Čez pol ure so prišli gasilci s sanmi, na njih so ga spravili do ceste. Na zdravljenju je ostal dva tedna.«

Socialne delavke Borovšakovih nič ne obiščejo, tudi nihče drug. Zato še vedno velja bridko spoznanje: »Pozabljeni od vseh živimo kot puščavniki.«

No, spomnili ste se jih vi, naši spoštovani bralci, in na povabilo prek Sklada Ivana Krambergerja za družino Borovšak zbrali okroglega tisočaka. Z njim bodo kupili strešnike, je povedal Silvo. Za vso streho sicer ne bo zadostovalo, a nekje je treba začeti. In, kot vemo, pomembno je napraviti prvi korak.