Potres pred 40 leti ni podrl niti enega!

V čedalje redkeje poseljenih Nadiških dolinah stoji skoraj 30 kozolcev. Nekateri so še trdni, drugi že razvaline. Le redke še vedno uporabljajo za prvotni namen – sušenje trave in poljskih pridelkov ter shranjevanje vozov, sani, v našem času traktorjev in kmečkega orodja. Največ jih kljubuje času v občini Sovodnja/Savogna di Cividale, v vaseh Jeronišče/Ieronizza, Mašere/Masseris, Duš/Dus, Jelina/Iellina, Tarčmun/Tercimonte in Gabrovica/Gabrovizza, v občini Garmak/Grimacco pa v naseljih Kanalac/Canalaz, Gorenje Bardo/Brida superiore in Topolovo/Topolo.

V vasici Jelina, nekaj zavojev pod Mašerami, na poti v Jeronišče, ki leži že v dolini, so trije. Prvi, tik pod cesto, s salonitno streho, je bolj ko ne opuščen, drugi, višje v hribu pod kaščo, nekaj korakov od ene redkih še naseljenih hiš, pokrit s korci, pa je dobil vlogo drvarnice. Od tretjega na vrhu hriba so ostali le še stebri. Sprehod med večinoma zapuščenimi domačijami pokaže razsežnosti izseljevanja, ki je skoraj ali povsem izpraznilo vasi v Benečiji. Predvsem po drugi svetovni vojni so odhajanje spodbujali različni, gospodarski pa tudi politični razlogi. Številni domačini so si našli delo v Furlaniji in drugod po Italiji, drugi so sledili vabljivim ponudbam in odšli v belgijske premogovnike ali še naprej, čez morje. Nov val izseljevanja je sprožil rušilni potres, ki je leta 1976 prizadel vzhodno Furlanijo in prek Benečije segel v Posočje.

Beneškim Slovencem so življenje močno oteževale tudi politične razmere v prvih desetletjih po drugi vojni. Najprej trdno zapahnjena meja, železna zavesa, ki je omejevala stike, in hujskanje italijanskih nacionalistov proti Sloveniji in Slovencem, češ da so na oni strani vsi sami krvoločni komunisti. Ko so se ustrahovanje pripadnikov organizacije Gladio, ki ni skrivala fašističnih korenin, in druge oblike pritiska po osamosvojitvi in vstopu Slovenije v Evropsko skupnost unesli, je bilo za večino prebivalcev beneškoslovenskih vasi že prepozno.

Kjer so kozolci, 
so tudi (še) Slovenci

Arhitekt Renzo Rucli iz Topolovega, ki zdaj živi v Kobaridu, kozolce v Benečiji pozna kot nihče drug. V knjigi Kozolec, spomenik ljudske arhitekture je leta 1998 objavil izsledke svojih raziskav umetnostnih in kulturnih stikov med ozemljema današnje Slovenije in Benečijo od 15. do 18. stoletja. Bili so vzajemni in živahnejši, kot si predstavljamo. Vidni so tudi v podobno grajenih kozolcih, vezanih z zidanimi stebri ali s slopi na obeh straneh. V Nadiške doline so jih prihajali postavljat tesarji iz Tolminske, ki so se te veščine učili še dlje na vzhodu, na Cerkljanskem in Škofjeloškem. Prenekatero novo rešitev ali zamisel so iz Furlanije in Italije odnesli tudi v domače kraje. Ubirali so iste poti kot že v poznem srednjem veku trgovci in obrtniki pa tudi stavbarji, ki so sezidali večino poznogotskih cerkva v Benečiji. Najznamenitejši mojster med njimi Jernej iz Loke je med drugim postavil edinstveno cerkev v nedrjih Landarske jame.

Že upokojenemu arhitektu, ki je s svojimi stvaritvami križem po Benečiji tudi sam zapustil veliko sledov, je zanimivo in poučno prisluhniti. Opozarja na izjemno slikovito, za večji del Benečije značilno pokrajino, ki pa s strmimi bregovi in globokimi hudourniškimi dolinami ljudem ni omogočala lagodnega življenja. V strminah so si morali s kamnitimi zidovi zravnati nekaj sveta za terase za skromne njive in vrtove. »Zdaj tudi tega skoraj nikjer ni več videti, vse je zaraščeno,« pokaže Renzo Rucli na goščavje in visoko travo, skozi katero je le še tu in tam utrta kakšna steza.

Ena pod zidom, ki podpira skromni vrtiček z vrtnico ob stopnicah, pripelje do zgornjega kozolca. »Pred 40 leti,« se spominja pripovedovalec, »je bilo tukaj še vse pokošeno, urejeno. Ljudje so pridelovali sadje in zelenjavo, da so se preživeli. Najpomembnejši pa je bil kostanj. Z njim so pripravljali različne jedi, krmili prašiče in ga v Furlaniji veliko zamenjali za koruzo, ki na njihovih legah ni uspevala. Za polento.«

Kot grški tempelj

Zahtevnosti strmega terena so graditelji prilagajali tudi kozolce. »Na spodnji strani imajo višje, na zgornji pa nižje podporne stebre,« pokaže arhitekt. »Postavljali so jih podobno kot hiše. Najprej so iz kamna sezidali šest podpornih stebrov. Nato so med njimi postavili še tanjše lesene trame ter na te temelje položili strop in strmo, slamnato streho. Pozneje obnovljene strehe in strehe mlajših kozolcev niso več tako strme in so pokrite s korci, kot je videti tukaj v Jelini. Stebre so nazadnje povezali z lesenimi elementi, latami. Vtaknili so jih v pripravljene odprtine tako, da so jih, če se je katera zlomila, zlahka zamenjali, ne da bi morali razdirati konstrukcijo.«

Za Renza Ruclija, arhitekta, je kozolec tudi duhovni dosežek: »Spomenik, ki ga lahko postavimo ob stran grškemu templju. Prilagaja se naravi, je v prostor organsko vključena, uravnotežena celota, ki ji ni mogoče ničesar odvzeti ali dodati, da bi jo izboljšali. Za tukajšnje kozolce je tudi značilno, da so manjši in bolj kompaktni, kot so v osrednji Sloveniji. Potres pred 40 leti ni podrl niti enega!« Kjer ni več ljudi, ki bi jih uporabljali, pa se tudi najtrdnejšim izteka čas...


Prihodnjič: Mašere pod Matajurjem