Potovanje po dolini, posuti z dobrotami

V Poljanski dolini so skratka doma mojstri(ce), ki na tradicionalni državni razstavi Dobrote slovenskih kmetij pogosto osvajajo najvišja priznanja.

Nekatere izmed kmetij so odslej predstavljene v lični zloženki, napisani v slovenskem in angleškem jeziku, saj jih povezuje tematska Pot poljanskih dobrot. Nova pot, ki združuje 19 kmetij, na katerih nastajajo domače dobrote, se je tako pridružila že uveljavljenim tematskim potem, ki popotnike vodijo po Poljanski dolini – tematski poti po Rupnikovi liniji, Poti v Zalo, Čebelarski poti sv. Urbana in učni poti Visoko. Pot poljanskih dobrot, po kateri se lahko podamo peš, s kolesom ali kar z avtomobilom, so pripravili v sklopu evropskega projekta Leader, in to ob sodelovanju Občine Gorenja vas - Poljane, Razvojne agencije Sora, Turizma Škofja Loka in društva za razvoj podeželja Resje.

Ena od tistih nad Poljansko dolino nanizanih kmetij, kjer peka domačih dobrot prinaša kruh celotni družini, je tudi domačija Lužar. Z dopolnilno dejavnostjo so se na kmetiji, ki leži v vasi Kladje, začeli ukvarjati pred štirimi leti. »Začeli smo z izdelavo rezancev, zdaj pečemo še kruh in pecivo,« pravi prijetno zgovorni študent Gašper Hladnik, ki pri pripravi dobrot pomaga mami Majdi in očetu Petru, ta na kmetiji opravlja še druga dela, pri peki pa se jim pogosto pridružita tudi sogovornikova sestra Katja in njegovo dekle Hana. Lužarjeve dobrote so v kratkem času postale zelo znane v bližnji in daljni okolici, prodajajo jih prek utečene mreže škofjeloške kmetijsko-gozdarske zadruge, na škofjeloški ekološki tržnici in v nekaterih trgovinah.

Podobno kot Hladnikovi so se tudi Vodnikovi s kmetije Andrejon šele pred nekaj leti podali med izdelovalce domačih dobrot. Že od leta 1989 imajo pod Blegošem, ki je vse leto ena najbolje obiskanih pohodniških točk v teh krajih, odprt kmečki turizem, zdaj so se usmerili še v sirarstvo. »Pustil sem službo in ostal doma, ker naša družina živi izključno od turizma. Imamo pa krave, zato smo se na domačiji, 950 metrov nad morjem, začeli ukvarjati še s sirarstvom. Delo ni lahko, sploh če gre za tako razgiban teren, kakršen je naš,« sta dejstvo, da brez pridnosti ni uspeha, pojasnila Anka in Marko Vodnik.

Če sta kmetiji Lužar in Andrejon zašli med že uveljavljene pekovske in sirarske izdelke, pa so na domačiji Martinouc, ki leži v Dolenji Ravani, ubrali povsem svojo pot. Franc Miklavčič, po poklicu gozdar, pripoveduje: »Leta 2007 sva z ženo Mileno prvič izdelala tepkovo žganje, in že leto pozneje, na ptujski prireditvi Dobrote slovenskih kmetij, dobila medaljo, a tudi korajžo. Začela sva premišljevati, kaj še bi lahko ponudila,« pravi Franc in začne med rastlinami, iz katerih so začele nastajati ekstravagantne žganice, naštevati jerebikovec, jerebiko, glog, poljske cvetlice, kumino ... Žganje je kmalu dobilo družbo, saj sta Miklavčičeva zakuhala še vložene kumarice, rdečo peso, čemažev namaz in divje marmelade iz (že skoraj) pozabljenih gozdnih plodov, denimo iz plodov lesnike, črnega trna in rumenega drena.

Našteto je le delček ponudbe, ki je zajeta v lični knjižici, posvečeni poljanskim dobrotam. V njej niso predstavljeni le ponudniki domačih dobrot, temveč še namigi za izlete, ki jih lahko prišlek opravi v Poljanski dolini. Tu je izhodišče za vzpone na že omenjeni Blegoš, od tod te noge lahko poneso na Ermanovec, poleti postaja vse večji magnet termalni izvir v dolini Kopačnice, v bližini so tudi Slatuški slapovi in še bi lahko naštevali.

Sicer pa je že slovenski pisatelj Ivan Tavčar, ki se je rodil v Poljanah, pred davnimi časi zapisal: »Vsak letni čas je tukaj po svoje lep. Prav gotovo pa je bilo tukaj najlepše takrat, ko je pomlad s svojim krilom plavala nad dolino. In če je v Poljanski dolini lepa pomlad, tedaj je malokje lepše.« Te besede, čeravno zapisane pred številnimi leti, so za mnogo domačinov, a tudi prišlekov, še danes zlata resnica.