Človeštvo od nekdaj zanima skrivnosten in čarobno lep podvodni svet. Zgodovino njegovega odkrivanja in predvsem bogato tradicijo slovenskega potapljaštva s svojimi enkratnimi eksponati razkriva Muzej podvodnih dejavnosti Piran. Ob njegovem obisku je marsikdo presenečen nad tem, kako tesno smo Slovenci povezani z vsem, kar se je zadnjih 100 let dogajalo pod vodo. To velja celo za podmorništvo.
Muzej, ki buri fantazije o iskanju starih potopljenih ladij in zakladov, deluje že šest let, nanj pa na poti od piranske zapornice proti Tartinijevemu trgu opozarjata dve lutki v stari potapljaški opremi.
Znani v tujini
Ob vstopu človeku ne uide, da ga vodijo ljudje, ki ljubijo potapljanje in njegovo zgodovino. Je svojevrstna atrakcija, saj vzdolž Jadrana ne boste našli podobnega, tudi po svetu jih je malo, še posebno s tako redkimi eksponati, ki so dragocena svetovna dediščina podvodnih dejavnosti. »Obiskalo nas je že okoli 60.000 radovednežev, presenetljivo velik je tudi odziv strokovne tuje javnosti. Obiskujejo nas ugledni predstavniki, ki se ukvarjajo s proučevanjem zgodovine potapljanja, in sicer iz Londona, Francije, Nemčije, Norveške, Rusije, ZDA … Vsi so navdušeni in izjemno presenečeni, da imamo tako pestro zgodovino potapljanja,« pravi ustanovitelj muzeja mag. Žarko Sajič.
Precej prostora je namenjenega podmornicam, mnoge pa preseneča, da glede na to, da je za našo vojaško mornarico podmorničar pozabljen poklic, v preteklosti ni bil redek. V naši zgodovinski povezanosti z morjem je bilo skozi desetletja precej slovenskih fantov podmorničarjev v vojaških mornaricah Avstro-Ogrske, Kraljevine Jugoslavije in Italije, največ pa v vojaški mornarici nekdanje JLA. Imamo celo društvo nekdanjih slovenskih podmorničarjev, ki skrbi za redna srečanja, na katerih se jih zbere okoli 30.
Kolo nesreče
Razstavljene so številne makete in zgodbe podmornic, ki so plule po Jadranu. Med zadnjimi pridobitvami muzeja je denimo tudi krmilno kolo italijanske podmornice Nereide iz leta 1913. »Nereido je potopil Georg Ritter von Trapp, ki je bil najuspešnejši podmorničar avstro-ogrske mornarice. Zgrajena je bila v Benetkah, dolga je bila 41 metrov, imela je 17-člansko posadko. Zgodilo se je med prvo svetovno vojno leta 1915 pri Palagruži, kjer so imeli Italijani pri svetilniku manjšo bazo. Ko so jo zaznala avstro-ogrska hidroletala, je nad njo s podmornico U 5 iz Boke Kotorske takoj izplul von Trapp. Poročila o dogodku se razlikujeta. Von Trapp je zapisal, da je izstrelil samo en torpedo in jo zadel, italijanski viri pa so iz svojega poveljnika Carla del Greca naredili heroja, saj naj bi za las izgubil bitko in s posadko junaško umrl, zato so mu celo podelili najvišje mornariško odlikovanje, ki ga do takrat ni prejel še nihče,« razlaga Sajič.
Kapitanovo darilo
Potopljeno Nereido so potapljači naključno našli konec 60. let. Najprej sploh niso vedeli, da je to ta podmornica. Dvignili so jo 1972, in sicer v sodelovanju z italijansko mornarico, ki je bila glede na svoje simbolično herojstvo zainteresirana za nakup. A sledilo je razočaranje za italijansko pomorsko zgodovino. Izkazalo se je, da je imela ves torpedo v cevi in da ni izstrelila nobenega, torej se ni borila.
Nereido so peljali v razrez, poveljnik akcije dvigovanja Franc Hočevar, kapitan fregate in poveljnik enote za reševanje podmornic, pa je dobil za spomin njeno krmilo, ki so ga njegovi potomci poklonili muzeju. Tudi sicer v muzeju ne manjka predstavitev slovenskih podmorničarjev, kot sta bila na primer Tomaž Bertoncelj in Franc Hočevar, ter drugih eksponatov, od katerih vsak pripoveduje kakšno zelo zanimivo zgodbo.