Potopljena zgodovina

Prve najdbe z rečnega dna so prišle v zbirko tedanjega Deželnega muzeja že v prvi polovici 19. stoletja, je povedal Timotej Knific, kustos za pozno antiko in zgodnji srednji vek v Narodnem muzeju Slovenije. Raznovrstni predmeti so prava zakladnica zgodovine, so prepričljive sledi stare plovne poti in osvetljujejo tisočletne vezi med reko in naselji ob njej. To je prikazala odmevna razstava v Narodnem muzeju Slovenije leta 2009, leta 2011 pa v nekoliko manjšem obsegu v Stockholmu na Švedskem.

Najstarejše najdbe iz Ljubljanice izvirajo iz srednje kamene dobe, pogoste so najdbe iz bakrene in bronaste dobe, ko so stala na Ljubljanskem barju koliščarska naselja. Nekatera opuščena kolišča je reka presekala in na rečnem dnu so se znašli tudi predmeti nekdanjih prebivalcev.

V prazgodovinskem obdobju je bila Ljubljanica reka zaobljubnih daritev, nadaljuje Knific, najdeno orožje iz mlajše železne dobe dopušča domnevo o iniciacijskih obredih keltskih vojščakov na rečnem obrežju. Ljubljanica kot plovna pot je v pisnih virih omenjena že v zgodnji rimski dobi, o njej piše geograf in zgodovinar Strabon (63 pr. n. št.–24 n. št.). Orožje in deli opreme pričajo, da je reko uporabljala tudi rimska vojska, več stoletij pozneje frankovsko vojaštvo, na kar kažejo številne najdbe značilnih suličnih osti iz časa okoli leta 800, izjemna zbirka srednjeveških mečev pa dokazuje vojaški pomen reke še v poznem srednjem veku. Pravi spomenik je reki postavil Valvasor, ki je plovbo in plovila na njej podrobno opisal, drobne najdbe iz poznejših stoletij pa pričajo, da je bila reka pomembna prometna žila vse do moderne dobe.

»Ljubljanica je bila zgodaj prepoznana kot izjemno arheološko najdišče. Že leta 1884 je Deželni muzej v Ljubljani opravil pri Vrhniki eno prvih potapljaških akcij v Evropi, največ raziskav v reki pa so arheologi potapljači opravili v zadnjih desetletjih. Leta 2003 je bila Ljubljanica razglašena za kulturni spomenik državnega pomena. Njene evropske primerjave so arheološka najdišča v rekah Tiberi, Temzi, Renu, Saoni … Zato bi bilo prav, da bi bila kulturna dediščina Ljubljanice predstavljena v specialnem muzeju, nekje ob reki, tako, da bi bilo razstavišče dosegljivo tudi po vodni poti. To bi pričakovali še toliko prej, ker so kolišča na Ljubljanskem barju skupaj z drugimi kolišči v sosedstvu uvrščena na seznam Unescove kulturne dediščine.«