DENACIONALIZACIJA

Potomci kralja penin zaman iskali dediščino

Objavljeno 27. avgust 2015 09.57 | Posodobljeno 27. avgust 2015 09.57 | Piše: Oste Bakal

Vrhovno sodišče zavrglo zahtevek Bouvierjevih potomcev. Radgonski vinarji bodo še naprej polnili svoje sloveče penine.

Radgonske gorice (Foto: Oste Bakal)

GORNJA RADGONA – Na radgonski upravni enoti je bilo vloženih 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev, velika večina jih je bila hitro pravnomočno končana. Tri izmed nedokončanih pa sivijo lase ne le načelniku UE Gornja Radgona Marjanu Potisku in njegovim sodelavcem, temveč tudi uradnikom v Ljubljani in sodnikom. To so zadeve Radenska – Höhn Šarič, Radgonske gorice – Bouvier in Kmetijstvo Črnci – Meinl.

Dvaindvajset let pravdanja

Kaže, da je ena izmed njih naposled sklenjena. Potomci nekdanjega radgonskega kralja penin Clotarja Bouvierja so dokončno ostali praznih rok, kajti Vrhovno sodišče RS je zavrglo njihovo zahtevo za revizijo sodbe upravnega sodišča, ki se je strinjalo z odločitvijo radgonske UE, torej z zavrnitvijo njihovega denacionalizacijskega zahtevka. In medtem ko so potomci zagotovo zelo razočarani, pa so si v podjetju Radgonske gorice ter njihovi lastniki, Celjske mesnine, oddahnili.

Bouvierjevi potomci iz Avstrije in Francije so že leta 1993 vložili zahtevek za denacionalizacijo 122 hektarov zemljišč, večinoma vinogradov v okolici Gornje Radgone ter stavbnih zemljišč, stavb in nekaterih starih vinskih kleti v Gornji Radgoni in okolici, ki so bili pred drugo svetovno vojno v lasti njihove družine.

Polovico vinogradov iz denacionalizacijskega zahtevka ima že vrsto let od Sklada kmetijskih zemljišč in gozdov Slovenije v zakupu podjetje Radgonske gorice, ki nadaljuje radgonsko peničarsko tradicijo. Poleg tega imajo Radgonske gorice v lasti tudi večino kleti in upravno stavbo na radgonskem Gornjem Grisu, ki so bile na seznamu denacionalizacijskega zahtevka.

Možnost 
imel v Avstriji

V resnično dolgem postopku je UE Gornja Radgona leta 2012 ugotovila, da Clotar Bouvier ni bil ne jugoslovanski ne slovenski državljan. Bouvierjevi dediči so se na takšno ugotovitev pritožili na ministrstvo za notranje zadeve, to pa je pritrdilo upravni enoti, na kar so dediči vložili izpodbojno tožbo na upravno sodišče. Toda tudi to se je strinjalo z ugotovitvijo o Bouvierjevem državljanstvu, pozneje pa je vrhovno sodišče zavrnilo revizijo sodbe upravnega sodišča. Po dokončni ugotovitvi, da Clotar Bouvier nikoli ni bil jugoslovanski ali slovenski državljan, na radgonski UE niso imeli težkega dela in so že konec leta 2012 z odločbo zavrnili denacionalizacijski zahtevek. Svojo odločitev so utemeljili s tem, da je imel Bouvier, ki na presečne datume ni imel niti avstrijskega državljanstva, v Avstriji vendarle možnost dobiti odškodnino za odvzeto premoženje skladno z avstrijsko-nemško finančno izravnalno pogodbo (FIP), zato v Sloveniji ne more biti denacionalizacijski upravičenec. Takšno odločbo je po pritožbi dedičev leta 2014 potrdilo tudi kmetijsko ministrstvo, z zavrnitvijo denacionalizacijskega zahtevka pa se je v začetku letošnjega leta strinjalo tudi upravno sodišče. Pred kratkim je še vrhovno sodišče zavrnilo zahtevek za revizijo sodbe upravnega sodišča. Tako so Bouvierjevi v Sloveniji izkoristili vse pravne možnosti v denacionalizacijskih postopkih in ostali praznih rok.

Cokle ni več

Kot sta nam povedala direktor Borut Cvetkovič in pravnica Brigita Kočar Senekovič, so v družbi Radgonske gorice nadvse zadovoljni s končno odločitvijo, kajti zadeva se je vlekla 22 let in jih ves ta čas ovirala predvsem pri normalnem gospodarjenju s 60 hektari vinogradov, ki so bili predmet denacionalizacijskega zahtevka.

 

Deli s prijatelji