GORNJA RADGONA – Vračanje denacionalizacijsko odvzetega premoženja je minula leta radgonskim državnim uradnikom povzročalo sive lase. Na tamkajšnji upravni enoti je bilo vloženih 768 zahtevkov denacionalizacijskih upravičencev in velika večina je bila pravnomočno končana, nad tremi pa še vedno gubajo čelo. In to ne le načelnik Upravne enote Gornja Radgona Marjan Potisk, temveč tudi višje instance v Ljubljani. Zgodba zase so namreč največji in najzahtevnejši postopki, in sicer vračilo nepremičnin oziroma odškodnine v zadevah: Höhn Šarič – Radenska, Bouvier – Radgonske gorice in Meinl – Kmetijstvo Črnci.
Čeprav se je že pred časom zdelo, da je rešena vsaj zahteva potomcev Juliusa Meinla, kaže, da le ni tako. Tem je namreč uspelo s pritožbo zoper zavrnitev vračila premoženja, tako da mora UE Gornja Radgona znova odločati o njihovi denacionalizacijski zahtevi. Če bi jim tokrat vrnili 236 hektarjev zemljišč, bi ministrstvo za kulturo verjetno vrnilo tudi spomeniško zaščiten Meinlov grad, ki je leta 2000 dobil novega lastnika, a po ne povsem zakoniti poti. Upravičencem bo treba poleg tega vrniti visoko denarno odškodnino. UE Gornja Radgona je namreč leta 2013 zavrnila denacionalizacijski zahtevek potomcev Juliusa Meinla III., ki so mu po drugi svetovni vojni odvzeli 236 hektarjev veliko posestvo in dvorec Friedenau ali Meinlov dvorec v Črncih v Apaški dolini. Takrat so na UE domnevali, da je imel Meinl ob podržavljenju premoženja poleg jugoslovanskega avstrijsko državljanstvo in da je bil zato upravičen do odškodnine po avstrijski državni pogodbi ali po avstrijsko-nemški finančni in izravnalni pogodbi. Za to so imeli tudi dokument iz dunajskega arhiva.
Toda pravni zastopniki Meinlovih, Odvetniška pisarna Ketiš, Janžekovič in partnerji, so se na takšno odločbo pritožili in dokazovali, da po takrat veljavni avstrijski zakonodaji Julius Meinl ni mogel biti dvojni državljan in je bil zato samo državljan Jugoslavije oziroma Slovenije ter da tako ni bil upravičen do odškodnine v Avstriji. Kmetijsko ministrstvo je na podlagi dokazov in pritožbe odpravilo odločbo UE Gornja Radgona in ji zadevo vrnilo v ponovni postopek. »Če pa se bo pokazalo, da so Meinlovi res upravičeni do vračila odvzetega premoženja, bodo lahko zahtevali tudi odškodnino za neuporabo zemljišč za čas od sprejetja zakona o denacionalizaciji do dejanske vrnitve, kar bo po grobi oceni zneslo najmanj pet milijonov evrov,« pravi Marjan Potisk.
Vendarle že dobil odškodnino?
V zadevi Mainl so se sicer pred časom pojavila nova dejstva, a jih ministrstvo pri odločanju o pritožbi očitno ni upoštevalo. Publicist in zgodovinar Roman Leljak je v Avstrijskem državnem arhivu na Dunaju našel ustrezne dokumente, ki naj bi potrjevali, da je denacionalizacijski upravičenec Mainl že bil izplačan! Leljak še zdaj trdi, da je gradivo avtentično, in ne razume, zakaj ga država Slovenija ne upošteva.
Znano je namreč, da so nekateri predvojni jugoslovanski lastniki podjetij in veleposestniki, ki jim je nova oblast v Jugoslaviji po drugi svetovni vojni odvzela premoženje, imeli možnost dobiti odškodnino na podlagi finančne izravnalne pogodbe med ZR Nemčijo in Republiko Avstrijo iz leta 1962. Pogoj sta bila avstrijsko državljanstvo na dan 27. novembra 1961 in stalno bivališče v Avstriji na dan 1. januarja 1960. Če so imeli možnost dobiti odškodnino v drugi državi, po zakonu o denacionalizaciji pri nas ne morejo biti denacionalizacijski upravičenci. Zato so bili mnogi prepričani, da bo zahtevek Rudolfa Šariča za vračilo odvzetega premoženja v Radencih in drugje po Sloveniji z veliko verjetnostjo zavrnjen. Leljak pa je bil prepričan, da bo zanesljivo zavrnjen zahtevek za vračilo nepremičnin v Apaški dolini, torej Mainlovim dedičem, najbrž pa tudi dedičem družine Clottarda Bouvierja v Radgonskih goricah.
Radgonska upravna enota je namreč pred časom zaradi odkritja izravnalne pogodbe zahtevala dopolnitev vloge od zastopnikov dedinje dunajskega trgovca Meinla Jeanette Meinl, saj naj bi bil nekdanji lastnik nekaj 100 hektarjev polj in dvorca v Apaški dolini celo na seznamu dobitnikov odškodnin (faksimile dokumenta) po avstrijsko-nemški pogodbi, in tako naj ne bi bil upravičen do vračila nacionaliziranega premoženja. V podjetju Kmetijstvo Črnci, d. o. o., Pridelovanje žit, semen in poljščin v Apaški dolini se nekdanji direktor Danilo Rihtarič, ki nenehno ponavlja, da je »lastnina sveta stvar«, čudi nad novimi dejstvi v denacionalizacijskem postopku, v katerem dedinja dunajskega trgovca Meinla, vnukinja Jeanette Meinl, zahteva vračilo dobrih 236 hektarjev kmetijskih in dobrega 2,5 hektarja stavbnih zemljišč. Rihtarič nam je potrdil, da ga je obiskal Leljak in pokazal dokumente. Hkrati je kmetijski direktor potrdil, da bodo Leljaku izplačali nagrado (stroške) za odkritje dokumentov, toda šele ko bodo prejeli pravnomočno odločbo, da jim ne bo treba vračati premoženja.
Publicist Leljak je seznam avstrijskega finančnega ministrstva o upravičencih, ki jim je bila po izravnalni pogodbi v določenih zneskih izplačana odškodnina, posredoval direktorju Rihtariču in načelniku Potisku, poleg tega pa tudi Slovenskim novicam. Na seznamu je med drugim zapisano, da naj bi bila Meinlu, kot izhaja iz najdenega dokumenta, na katerem je tudi oznaka uradnega spisa iz leta 1967, izplačana odškodnina v višini takratnih 1,251.003,50 avstrijskih šilingov. Rihtarič pravi, da bi Državno pravobranilstvo RS moralo v nadaljevanju postopka pridobiti ta uradni spis, ga preučiti in ugotoviti dejansko stanje. »To je namreč, po mojem mnenju, njegova naloga, in ne naloga našega podjetja ali UE Gornja Radgona. Vsekakor bi moral nekdo v pravobranilstvu za to odgovarjati. Če bi ga revalorizirali v evre, bi gotovo dobili lep znesek,« ocenjuje Rihtarič. Če bi se izkazalo, da je bila Meinlu dejansko izplačana odškodnina – in torej le ni bil samo jugoslovanski državljan –, bi njegovim dedičem verjetno lahko zavrnili denacionalizacijski zahtevek.
Nekoč s kavo, danes z bančništvom
Le redki kofetarji najbrž še niso poskusili Meinlove kave. Omenjena družina je namreč v nekdanji Avstro-Ogrski obogatela z uvozom, praženjem in prodajo kave. Bili so največji dobavitelj kave v vsej monarhiji, ustanovili pa so še svojo banko. Julius Meinl II. je posestvo in dvorec Friedenau v Črncih kupil leta 1909, nova jugoslovanska oblast pa ga je odvzela njegovemu sinu in dediču Juliusu Meinlu III. Njegova vnukinja Jeanette Meinl je tista, ki je sprožila denacionalizacijski postopek, njegov vnuk Julius Meinl V. pa je še pred nekaj leti veljal za 12. najbogatejšega Avstrijca. Družinsko podjetje je vodil od leta 1983, leta 2000 je prodal posel s kavo in obdržal samo banko Meinl.
