LJUBLJANA – »1. maj zame ni nič drugega kot opomin, kaj bi lahko bilo, pa ni,« pravi 29-letni Toni, brezposelni slovenist in sociolog, ki razloga za praznovanje že nekaj let ne najde več. Na predvečer praznika dela so po vsej Sloveniji zagoreli kresovi, samo na Rožniku, enem najbolj obiskanih kresovanj, se je zbralo več tisoč ljudi, vendar Tonija ni bilo med njimi: »Le kako naj se veselim, če ne vem, kako se bom prebil skozi mesec? Kaj naj praznujem? Teptanje delavskih pravic, stečaje podjetij, naraščanje brezposelnosti? Zdi se mi, da je 1. maj postal praznik zaradi praznika.«
Praznovalo ga bo le 10 odstotkov
Če sklepamo po rezultatih Delove ankete, se z njim strinja večina sodelujočih, saj je le 10 odstotkov zagotovilo, da se bo udeležilo katere od sindikalnih prireditev v počastitev 1. maja. Kljub temu da se je večina odločila, da praznika ne bo praznovala aktivno, pa ima za 37 odstotkov, gre predvsem za starejše, praznik velik pomen, 38 odstotkov mu je pripisalo srednji pomen, za 24 odstotkov pa je praznik popolnoma brez pomena.
Siva ekonomija in delo na črno
Čeprav je brezposelnost v Sloveniji še vedno nižja od povprečja EU, pa je stanje daleč od rožnatega, samo na Koroškem, kjer je registrirana brezposelnost nad slovenskim povprečjem, je 4000 brezposelnih. Seveda pa nikakor ne smemo pozabiti na vse tiste, ki zaradi različnih razlogov na Zavodu za zaposlovanje RS niso prijavljeni. Vse več se jih zateka tudi v sivo ekonomijo in opravlja delo na črno.
Sanje o zaposlitvi za nedoločen čas
Skrb vzbujajoče je predvsem, da novih delovnih mest ni, brez dela pa so predvsem ženske, starejši od 50 let in prvi iskalci zaposlitve. Med njimi je tudi 26-letna Špela, ki je študij marketinga končala v tujini: »O zaposlitvi za določen, kaj šele za nedoločen čas lahko samo sanjam. Pogosto se mi je zgodilo, da so me na razgovoru za službo vprašali, koliko časa še imam status. Ko sem povedala, da sem študij že zaključila, se je razgovor kaj hitro končal. Zato sem v prihodnje to, da sem brez statusa, zamolčala. Če so me najeli, sem prinesla sestrino napotnico, delodajalec pa je na to brez težav pristal. Trenutno delam prek avtorske pogodbe, živim iz meseca v mesec, brez kakršne koli socialne varnosti. Razmere v službi so daleč od dobrih, vendar raje molčim, saj se bojim, da bi izgubila edini vir zaslužka.« Kljub vsemu o iskanju službe v tujini ne razmišlja.
Brezup
Med tistimi, ki so že dlje časa brezposelni in imajo v prihodnosti malo možnosti za zaposlitev, je tudi 55-letna Ljubljančanka, ki je izgubila službo, ko je šla Mladinska knjiga tiskarna v stečaj: »Po 30 letih in nekaj mesecih dela v MK Tiskarna sem ostala brez službe. Kmalu zatem je brez službe ostal tudi moj mož. Predstavljate si lahko, kako huda je bila najina stiska, saj sva imela dva najstniška otroka. Še hujše je bilo to, da nisem dobila odpravnine, no, še danes jo čakam. Še vedno je hudo, vendar smo se navadili. Službo ves čas aktivno iščem, vendar – odkrito povedano – upanja več nimam. Sem invalid 3. kategorije, le kdo me bo vzel v službo?«
Kje je optimizem?
Na preizkušnji sta se znašla tako javni kot zasebni sektor. V prvem imajo delavci vse več dela, saj delodajalci ob upokojitvah ne zaposlujejo na novo, pa tudi na povišanje plač ne gre računati. V Gospodarski zbornici Slovenije (GZS) opozarjajo, da je bilo v času od konca leta 2008 do konca 2012 v zasebnem sektorju izgubljeno več kot 81.700 delovnih mest, največ v gradbeništvu, tekstilni industriji in lesarstvu.
Tako vse več ljudi brez optimizma zre v prihodnost – kupna moč se zmanjšuje, brezposelnost narašča, pritisk na delavce pa se povečuje, opozarjajo sindikalisti.
Slovenija v številkah
Statistični urad ugotavlja, da je Slovenija v zadnjih letih zdrsnila pod evropsko povprečje glede na stopnjo aktivnosti – ta se izračuna kot delež aktivnih (delovno aktivni in brezposelni skupaj) glede na vse delovno sposobne v starosti 15 let ali več. Leta 2012 se je uvrstila med 10 držav članic EU z najnižjimi stopnjami aktivnosti. Najnižjo stopnjo aktivnosti so tedaj imeli Italijani, najvišjo pa Nizozemci. Zanimivo pa je, da smo v Sloveniji leta 2012 med vsemi državami članicami EU imeli najvišjo stopnjo aktivnosti v starostni skupini 25–49 let.
Kako pa je s plačami?
Pri nas nadpovprečno visoke plače prejema le tretjina zaposlenih oseb, približno polovica pa prejema plačo, ki je nižja od 81 odstotkov povprečne plače v Sloveniji. Povprečna mesečna neto plača v Sloveniji je februarja 2013 znašala nekaj več kot 980 evrov. Najvišje plače so imeli zaposleni v dejavnosti oskrba z električno energijo, plinom in paro, ki so mesečno v povprečju prejeli skoraj 1350 evrov neto. Najmanj so prejeli zaposleni v gostinstvu; ti so v povprečju zaslužili 730 evrov.
Zvišanje povprečne plače na račun izgube zaposlitve
Od februarja 2008, ko je povprečna plača znašala 865 evrov, se je ta do februarja 2012 zvišala na skoraj 990 evrov, v zadnjem letu pa se je nato znižala za malo več kot 5 evrov. Na statističnem uradu pa opozarjajo, da je dobršen del tega dvigovanja višine povprečne plače posledica dejstva, da so zaposlitve v veliki meri izgubili zaposleni s podpovprečnimi plačami, kar se je izrazilo v zvišanju povprečne plače.
