Potepanje od vina do pršuta in nazaj

Polemika s Hrvati okrog izvora in zaščitenosti terana je zagotovo najboljša promocija za našega evropsko zaščitenega vinskega posebneža in seveda tudi za Kraško vinsko cesto ter turistični Kras v celoti. Ponudniki s področja turizma, vsega skupaj jih je na Kraški vinski cesti okrog 170, bodo imeli letos rekordno sezono.

Kraška turistična cesta vodi od Sežane do Opatjega sela na slovenski strani, zaradi dobrega sosedskega sodelovanja in predvsem vinogradnikov slovenskega izvora, ki živijo v Italiji, pa seže tudi čez državno mejo in se razteza od Repna prek Zgonika in Devina do Sesljana.

Razprostira se na kraški planoti, ki se s 50 metrov nadmorske višine dvigne do 500. Posebno noto vsem kraškim vinom, še najbolj pa avtohtoni sorti teran, daje edinstvena rdeče rjava zemlja jerina, mednarodno bolj znana kot terra rossa, ki odlično prenaša stalno poletno sušo, kajti na Krasu ni površinskih voda. Za pokrajino sta značilni tudi burja in obilica sonca.

Zaradi vseh teh dejavnikov lahko trta, ki raste na tem območju, daje odlično grozdje, ki ga Kraševci znajo predelati v vrhunsko vino. Marsikatere kleti, ki jim domačini rečejo hrami, so vklesane v živo skalo, drugim so se ob njihovem kopanju odprle kraške jame in spremenili so jih v kleti, tretje so sezidali iz kamna. Za vse pa je značilno, da tudi v najtoplejših obdobjih obdržijo primerno temperaturo za hrambo vin. Številnim hramom poleg sodov dodajo še kraške mesnine.

Sožitje narave in človeka

Vsi, ki se boste odpravili na Kraško vinsko cesto, se morate zavedati, da so Kraševci zaradi stalnega boja s skopo naravo za preživetje ljudje posebne vrste. Prav ta boj z neprijazno naravo se kaže tudi v njihovem značaju in življenjskem slogu. Seveda se prav tako pozna pri vsem, kar so ustvarili. Morali so se na poseben način prilagajati in sodelovati z naravo. Zemljo za njive in vinograde so pogosto nakopali v globokih in strmih vrtačah, kjer se je nabirala skozi stoletja, ter jo prenašali na ravne predele, kjer je bilo obdelovanje lažje, pridelek pa obilnejši.

Dobri opazovalci bodo takoj opazili, da so vsa kraška naselja, razen novejših delov vasi, zgrajena na skalnatih vzpetinah, na najslabši zemlji, ki je ni bilo mogoče obdelovati. Ker so se bojevali za vsako ped, so bile hiše nagnetene skupaj. Pogosto so se zaradi cenejše gradnje, da ne bi bilo treba graditi zunanjih zidov, naslanjale druga na drugo.

Morda gre prav revščini in zaradi obmejne lege zapostavljenemu Krasu pripisati, da se je ohranilo veliko stavbne dediščine. Mnogo objektov pa so z veliko okusa in posluha preuredili za potrebe sodobnega človeka in tudi za turistične namene. Poseben arhitekturni biser na Kraški vinski cesti, ki je očaral arhitekta Maksa Fabianija, je Štanjel, a njegovih turističnih potencialov žal še niso znali izkoristiti.

Marija, osmica!

Po Kraški vinski cesti se lahko odpravite z avtomobilom, motornim kolesom dvokolesom ali peš. Seveda ne boste naenkrat obiskali vseh 170 ponudnikov vin in jedače, zato si pred obiskom naredite načrt. Upoštevajte, da so Kraševci prijazni in gostoljubni ljudje, torej računajte na prijetne in dolge pokušine ter pomenke.

Čeprav imajo kraški vinogradniki in vinarji v svojih kleteh tudi druga vina, priporočamo, da se osredotočite na dve avtohtoni sorti: teran in nepoznavalcem manj znano vino iz bele sorte vitovska.

Kras slovi tudi po kulinaričnih posebnostih, po na zraku sušenih svinjskih stegnih, ki jim, ko se posušijo, rečejo pršut. Še danes pršut in druge sušene svinjske kraške posebnosti, kot sta panceta in zašinek, visijo v skoraj vsaki kleti. Na nekaterih turističnih kmetijah te dobrote tudi prodajajo, sicer pa jih za trg pripravljajo v pršutarnah, med katerimi je največja v Šepuljah, tam posušijo kar 350.000 pršutov.

Kras boste najbolje doživeli, če obiščete katero osmico. Njihova zgodovina sega vse do habsburške cesarice Marije Terezije, ki je sredi 18. stoletja dovolila vinogradnikom osem dni v letu, po navadi pred novo trgatvijo, prodajati vino brez plačila davkov. Osmice na Krasu so na obeh straneh meje, tudi v večini tistih na italijanski strani govorijo slovensko. Prepoznali jih boste po tem, da bo pred kletjo visel šop bršljana ali fraska, kot rečejo Kraševci. Medtem ko na italijanski strani strogo upoštevajo zakonodajo, da v osmici lahko prodajajo samo doma pridelane suhe dobrote, zlasti suhe mesnine in sir, so se pri nas marsikje spremenile v prave gostilne, v katerih postrežejo z vsem mogočim, tudi s toplimi jedmi.