Svet, kjer se barve lomijo drugače, svet, kjer zvok potuje hitreje, svet, kjer se lahko odklopiš, najdemo tudi pod vodno gladino. Kdor ne pozna filma Velika modrina (Le grand bleu) Luca Bessona, naj si ga ogleda, saj bo dobil odličen vpogled v potapljanje na vdih in njegove začetke. Hotel sem preveriti, kje so moje meje, zato sem se pridružil našemu najizkušenejšemu potapljaču na vdih Juretu Daiću. Mariborčan nas je že na začetku opozoril, da to ne gre kar tako. Udeležiti sem se moral predavanj in praktičnega dela v bazenu ter na morju. Glede na to, da voda ni ravno tisti element, v katerem uživam, me je že drugi dan čakalo presenečenje. Pod vodo mi je uspelo zdržati tri minute in 18 sekund, kar je za moja kadilska pljuča več kot odlično.
Začetnik na 35 metrih
V otroškem pričakovanju, kdo bo prvi zagledal morje, v Ljubljani prisedem v avto. Vso pot me je spremljala misel, kako bom v globini izenačeval pritisk v ušesih. Tudi to mi je nato uspelo. Sicer ne vem, po katerem ključu, ampak ko sem se spuščal proti 10 metrom, mi je čudežno kliknilo v ušesu. Temu je prav gotovo botrovalo znanje o pravilnem izenačevanju in dihanju, ki sem ga pridobil na tečaju. Vse pa ni šlo tako lahko. Med enim od poskusov mi je iz ust in nosu planil zajtrk. Nisem pa bil edini, ki se je srečal s težavami. Nekomu sta iz sinusov pritekla kri in sluz, spet drugi pa je imel neznosne bolečine v ušesih in je raje odnehal. Pod budnim očesom Jureta in njegovega pomočnika Boštjana Ramšaka je vsak dosegel in celo presegel pričakovanja. Tečajniki so med potapljanjem zaorali brazde skozi vodo in se spustili vsaj do 20 metrov, Aleš Koštomaj celo do 35 metrov.
Potapljači zasedli vasico
Mariborčanka Stanka Vrban in njen mož Mladen, ki sta nas gostila, povesta, da k njima prihajajo tudi poklicni gasilci iz Ljubljane. Uživata življenje, pol leta sta na morju, pol leta pa v štajerski prestolnici, s potapljači pa se srečujeta že več kot 10 let. Mladen izpostavi, da se je v mladih letih tudi sam potapljal, a zdaj popoldneve raje izkorišča za partijo briškule in trešete v lokalni konobi Riva. Med pogovorom z Juretom izvemo, kako pomembno je, da imaš v vodi človeka, ki mu zaupaš, te varuje in je usposobljen za reševanje. Boštjan ob tem navrže, da se nikdar ne potapljaš sam. »Partner te spremlja v najnevarnejšem območju dvigovanja, to je med 10 metri in površino,« ter dodata, da naj nihče nikdar ne testira vzdržljivosti ušesnega bobniča. Pomembno pri prostem potapljanju je tudi, da kraj, kjer se spuščamo, označimo z bojo, saj se zna zgoditi, da na območju potopa nisi sam. Predvsem pa moramo poznati svoje meje, slediti počutju in pripravljenosti, da vemo, kdaj je čas za umik. Doktor specialist internist Samo Granda, ki je tudi član društva H2O team, dobro ve, kje so nevarnosti. Pravi, da potopi, globlji od 8 do 10 metrov, lahko pri neizkušenem potapljaču povzročijo težave. Zavest lahko izgubimo, ko zaradi predolgega zadrževanja diha preveč pade vsebnost kisika v krvi in posledično v možganih. To se običajno dogaja, ko kdo podzavestno s silo vztraja v globini. Drugi, manj nevarni zapleti, so povezani predvsem s povečanim pritiskom okolice (barotravme). Tako je nujno treba dobro obvladovanje izenačevanja pritiska v ušesih. Mogoče so tudi poškodbe oči, saj v potapljaški maski z večanjem globine potopa nastaja podtlak, ki lahko poškoduje predvsem žile v očeh. Začetnikom svetuje, naj se začnejo potapljati v majhne globine in med potopi zagotavljajo daljše odmore počitka.
Potapljaški krst
Na koncu tečaja potapljača na vdih čaka še krst. Jure in Boštjan sta od vsakega zahtevala odgovor na vprašanje, zakaj bi ga povzdignila v potapljača. Če se je tečajnik izkazal še s kakšno pozornostjo učitelju, kot je na primer čokoladica ali pa večerja, potem je bil prehod v nov stan mil. Da je ta potekal brez zapletov, so poskrbele boljše polovice tečajnikov iz Prekmurja, ki so pripravile slastno pecivo, svoje pa je dodala tudi Tina, ki se je tečaja udeležila s fantom Iztokom. Pisano druščino so med drugimi predstavljali tudi poklicni gasilec iz Kranja, mladi olimpijec iz Mosta na Soči ter fantje, ki so hoteli izpopolniti svoje znanje v podvodnem ribolovu. Ti so na dan sicer privlekli nekaj hobotnic in rib, a kaj, ko za degustacijo morskih dobrot ni bilo časa. Morda naslednjič. Morskih deklic sicer nismo videli, nas je pa valovanje morja s hipnotično močjo posrkalo vase. Zdaj ne bomo prijateljicam in ženam tako kot v otroštvu iz morja nosili školjk, ki jih je naplavilo v plitvine ob obali, ampak se bomo lahko spustili globlje in jim morda prinesli kakšen zaklad, tisti, ki pa lovijo pod morjem, pa večerjo ali kosilo. Vsem, ki jih zanima kaj več o pravilnem in varnem potapljanju na vdih ter podvodnem ribolovu, priporočam obisk strani www.h2oteam.com.
