Postojnski planinci podijo oskrbnico iz Vojkove koče

POSTOJNA – Nad Razdrtim in vzhodnim delom Vipavske doline se strmo dviguje Pleša, ki s 1262 metri nad morjem ni najvišji med nanoškimi vrhovi (to je s 1313 metri Suhi vrh), a je najizrazitejši, zaradi izjemne razglednosti tudi najbolj poznan. Dodatno ga zaznamujejo antene oddajniškega RTV-centra. Nanoška znamenitost je tudi burja, rekordna, s hitrostjo 240 kilometrov na uro, je 4. februarja 1969 celo podrla antenski stolp. Zato vam planinci za vzpon na Plešo, najbolj priljubljen spomladi in jeseni, tudi poleti priporočajo vetrovko, še bolje bundo v nahrbtniku. Dvaindvajset metrov pod Plešo v gozdnatem zavetju od leta 1949 planince in pohodnike gostoljubno sprejema Vojkova koča.

Kratek stik na zvezah

Odprtje je bilo velik praznik, saj je od odločitve za kočo do uresničitve zaradi prelomnih dogodkov prve polovice 20. stoletja minilo več desetletij, o čemer Planinska zveza Slovenije pove: »Začetki koče segajo v leto 1907, ko je Ajdovsko-Vipavska podružnica SPD ustanovila sklad za gradnjo koče. Leta 1913 je sklad prevzela novoustanovljena Vipavska podružnica SPD, v katero so bili včlanjeni tudi planinci iz Postojne, kjer je bil tudi sedež sklada; to leto so kupili zemljišče, na katerem je zdaj Vojkova koča. Ko so ti kraji po prvi svetovni vojni prišli pod Italijo, je delo podružnic SPD na tem območju prenehalo. Po drugi svetovni vojni in po združitvi teh krajev z matično domovino je stare načrte uresničilo PD Postojna; kočo so slovesno odprli 7. avgusta 1949. Poimenovali so jo po narodnem heroju Janku Premrlu - Vojku (1920–1943), ki je bil rojen v Podnanosu; pred kočo stoji njegov doprsni kip. Leta 1976 so zgradili prizidek in kočo obnovili. Jeseni 1990 so jo popolnoma prenovili znotraj in zunaj ter delno zamenjali opremo. Spomladi 1991 so vključili telefon.«

Pohodnik, ki je minule dni z družbo želel obiskati Vojkovo kočo, se je hotel pozanimati o delovnem času in jedilniku. Poklical je eno izmed številk, ki jih navajajo spletni portali, a mu je odzivnik povedal, da ne obstaja. Enako je odzivnik povedal za številko mobilnega telefona. Uspelo mu je šele s tretjo telefonsko številko, na njej se je oglasil moški predstavnik planinskega društva Postojna. S prijaznim tonom je pojasnil: »Z oskrbnico smo v sporu, ker ji je potekla pogodba z nami, ona pa koče noče zapustiti in smo zdaj na sodišču. Kdaj ima odprto, ne vemo.«

Pristavil je: »Ne vemo niti, ali je koča sploh odprta.«

Povedati ni želel niti oskrbničine zasebne telefonske številke, rekoč: »Zainteresirani smo, da nima nobenega gosta.«

Društvo 
bojkotira oskrbnico

Toda na spletni strani PZS piše, da je oskrbnica Anica Kresevič, mobilni telefon pa 031/791/002. Res se je končno lahko pogovoril z njo, čeprav z grenkim priokusom, da Vojkova koča očitno, vsaj s strani PD Postojna, deluje v nekakšni planinski ilegali.

Obiskali smo Vojkovo kočo še mi in videli, da deluje normalno, obiskovalci navedenega spora ne občutijo. Odprta je od jutra do večera od srede do nedelje, zaprta je v ponedeljek in torek.

Oskrbnica Anica Kresevič je povedala, da je septembra 2007 postal oskrbnik njen sin Matjaž, ona pa že od takrat skrbi za kuhinjo.

Potem pa je sama postala še oskrbnica: »Moja pogodba teče od decembra 2012. Ko je sinova prešla name, sem prevzela tudi nekaj njegovega dolga društvu in ga poravnala. Sicer razglašajo, da ni poravnano, ampak poglejte, tu imam položnice za 18.500 evrov za pet let.«

S prejšnjim predsednikom PD Vladimirjem Smrekarjem, pravi Anica, ni bilo težav, so se pa začele z novim, Miranom Hebarjem: »Najprej, ko je hotel sem pripeljati svojega prijatelja, pa se je očitno nekje zataknilo. Potem mi je predsednik februarja prišel povedat, da moram oditi 6. marca. Prosila sem, da ostanem do konca maja, ker moram plačati še drva zimske kurjave, z najemnino sem res zaostajala, a jo bom poravnala in se v miru razidemo – če se že moramo. Nič me ni hotel slišati. Pa sem sklenila, če že vztrajate, me boste morali spraviti ven s tožbo. Zagrozil je, da me bo spravil ven s policijo. Potreboval bi sodni nalog, pa saj zanj nima podlage. Od RTV-oddajnikov je zahteval, da mi izklopijo elektriko, pa tega ne morejo narediti, saj imam z njimi tudi pogodbo in strošek plačujem redno. Potem pa so me iz društva začeli bojkotirati.«

Poiskala si je odvetnika, ta je ugotovil, da ji po pogodbi pripada celo več pravic, kot je pričakovala, odločilo bo sodišče: »Najprej bo poskusilo z mediacijo, datuma še ne vemo. Odvetnik mi je razložil, da bi mi društvo moralo dati pogodbo za nedoločen čas z enoletnim odpovednim rokom, česar pa ni storilo. Na začetku bi se bila pustila pomeniti, a se je društvo raje odločilo za trdi pritisk name in krive obtožbe. Seveda me bolijo, a bom že nekako zdržala. Ne nazadnje se bom čez dve leti lahko upokojila. Ravnala se bom po nasvetih odvetnika in kot bo odločilo sodišče.«

Najemnina 
je zamujala

Kako se je konkretno zapletlo in če je kakor koli povezano z izvolitvijo novega predsednika, smo povprašali še PD Postojna.

Podpredsednik Aleksander Furlan je pojasnil: »V bistvu je prihajalo že vse od začetka do zapletov zaradi neplačevanja najemnine. Zaradi neplačevanja sina Matjaža Kreseviča je njegova mama Anica K. odplačala njegov dolg in prevzela vlogo oskrbnice koče na Nanosu. Z njo je bila tudi podpisana nova najemna pogodba. Neplačevanje najemnine se je začelo ponavljati tudi pri njej. Vedno znova jo je bilo treba opozarjati in prositi, naj jo poravna. Ker smo začeli obnavljati kočo Mladika, so bila sredstva iz najemnin na Nanosu nujno potrebna. Tako je prejšnje vodstvo sklenilo prekiniti pogodbo in poiskati novega najemnika (takratni predsednik je bil Vladimir Smrekar). Na razpis se je javilo nekaj kandidatov. Izbran je bil gospod iz Kopra, a je pred podpisom pogodbe odpovedal sodelovanje zaradi družinskih težav in odpovedi kuharice. Preostali kandidati pa so že sklenili dela v drugih planinskih kočah. Da ne bi ostala zaprta, smo podaljšali pogodbo z A. Kresevič.«

Kaj se je iz vsega tega izcimilo, je že splošno poznano.