Prvič naj bi se delu skupinsko odrekla fizična sila v Tebah, pisalo se je leto 1151, ko je delavce zaradi enoličnih malic tako močno zvijalo po želodcih, da niso bili kos obvezam. Lakota je tudi pozneje največkrat botrovala protestni ustavitvi dela. Konec prejšnjega stoletja so bile demonstracije z neaktivnimi puči najintenzivnejše v gospodarstvu, delovno intenzivnih panogah. Stavkovni val pa se zadnja leta nagiba v sfero, ki ji bolj kot fizična tlaka botruje intelekt. Ti delavci danes pač ne stavkajo iz obupa, zavoljo lakote ali brezupa, stavkajo iz egoistične težnje po ohranjanju prestiža kljub obubožani finančni podobi dežele, ki jo za vratom tišči giljotina.
Razni štruklji, ki se vsevprek zoperstavljajo in brez trohice empatije grebejo po prazni proračunski vreči, ne pomislijo na tiste, ki že davno ne morejo več na okope. So brez dela. Brez osnovnih pravic. Iz nekdanjih paradnih konjev so jih pognali bodisi tajkunski posli bodisi globalni zlom specifične panoge. Ljudje, ki resnično nimajo kaj dati v usta in ki so do nedavna polnili žepe birokratom, intelektualcem in drugim tičem iz javnih hiš, se nimajo komu pridušati. V žaklju na žalost tudi ni več denarja za njihovo socialno stisko. Kolikor gospodarstvo prilije v mošnjiček, toliko medu in mleka se lahko odcedi v javni sektor. Preprost račun. Zlahka bi naše birokrate primerjali z delavci neke liberalne tovarne z mehko vodstveno politiko, kjer so prihajali v službo z zamudo, odhajali pred časom in zraven odnesli še kakšno vrečo gradbenega materiala.
Novo vodstvo je rigorozno poseglo v pridobljene pravice in zaposleni so sprožili stavko, s katero so zahtevali višje plače kot nadomestilo za nekdanji režim. In ravno to se danes dogaja v javni upravi. Pravic, ki so se jim kopičile, si ne pustijo vzeti, še več, kljub vsesplošnemu stiskanju, odrekanju in zategovanju kot da bi jih kriza obšla. In tega, česar se sindikati krčevito otepajo, jim je uspelo obiti tudi v času Pahorjevega mehkega režima. In Janša, ki je tedaj bil na okopih, zdaj pač nima izbire in časa za omahovanje. Razen če se delovna razmerja toliko spremenijo, da bo aktivno prebivalstvo zaposleno samo po individualnih pogodbah. Sistem bi sam izpljunil bleferje, ki se vlečejo na peto marljivih, predanih in samoiniciativnih kolegov. Za pošteno delo pošteno plačilo. Pa še volk bi bil sit in koza bi ostala cela.