Pošteni bombaš

Bojan Poplaz ni neki Janez Novak. Je oseba, ki ji pravijo tudi Vegradov bombaš. Ker je pač v noči na predlanski 1. september na vhodna vrata Vegradove poslovne stavbe v Velenju nastavil ročno bombo. Preživeli so vsi, celo bomba in Hilda Tovšak. Bi pa Poplaz moral v sredo pred celjske sodnike, strokovnjaki so izračunali, da bi bomba v primeru eksplozije pobila vse na dosegu vsaj dvanajstih metrov.

A sojenja v sredo ni bilo. Poplaza so nekaj dni prej prijeli nemški policisti, sodeloval naj bi v oboroženem bančnem ropu. Doslej sem naivno mislil, da pravi in potencialni morilci – razlika med njimi je le v srečnih in manj srečnih naključjih – na sodbo v imenu ljudstva čakajo na varnem. Za rešetkami. Naša sodnica je Poplazu pred sodbo prisodila svobodo. Pa čeprav gre za osebo, v preteklosti večkrat obravnavano zaradi kaznivih dejanj z elementi nasilja, v Nemčiji naj bi bil zaradi treh bančnih ropov celo že obsojen na dvanajst let zapora. Predvidevam tudi, da je sodnica Jožica vedela, kar ve pol Slovenije – da je Bojan Poplaz vešč ravnanja z orožjem in eksplozivnimi telesi, ne nazadnje naj bi več let preživel v specialni enoti francoskih oboroženih sil, bolj znani kot tujska legija. Čisto lahko, da je bila sodnica seznanjena tudi s tem, da Poplaz mnogim v Celju in okolici dolguje večje vsote denarja. Pa mu je dala možnost, da evre povrne, izza rešetk bi to težko storil. Možakar je priložnost kajpak izkoristil, ljudje vedo povedati, da jim je povrnil celo dvakrat toliko, kot si je pri njih izposodil. Le v Nemčijo je moral vmes skočiti, v banko. S pištolo v roki.

Sodnici se je Poplaz zdel dovolj pošten. Tudi prepričljiv. Bog ne daj, da ji pridem kdaj v roke. Banke še nisem oropal, obsojen še nisem bil, tudi drobovja tujske legije ne poznam. Torej bom kriv. Da sem za jutrišnjo nedeljo objavil napačno vremensko napoved.

Hvala državi, ki me osrečuje s takimi in podobnimi spoznanji. Predvčerajšnjim je, denimo, državni statistični urad objavil številke o slovenskih družinskih idilah in nas hkrati podučil, da osebe, ki živijo same, ne morejo biti družina. Kot da smo vsi Cimerotiči, ki neizmerno ljubimo svoje starše, še najbolj pa očeta in mamo.