Neka sobota ob 5.45. Zavest se počasi kotali v možgane, pomagajo ji svetloba, ki pronica skozi veke, pa otrpli udi, ki opozarjajo: »Hojla, obrni se, premakni rit, da ne bomo zakrneli.« Skozi trepalnice vidim mater mojih otrok, kako v spalni srajci dekliško kleči na postelji. Prekleto zgodaj zanjo ...
»Pa veš, da je oni Jakov Fak včeraj dobil medaljo na biatlonu. V sprintu na 10 kilometrov je bil tretji.«
Ne spomnim se, da bi mi kri kdaj tako zavrela v telesu in bi ličnice tako močno žabje napihnil kot tisto soboto zjutraj, ko se je v spalnico prikradel biatlon pa neki mulc na smučeh s puško. »Pa tako lepo govori slovensko, tako je simpatičen.« V napadu tesnobe sem nagonsko mrmraje izustil: »Spoznal sem prasca! Kaj vidiš na tem gnoju!« Stavek, ki ga je prejšnji večer v nekem španskem filmu zabevskal debelušni brkati gospodar haciende svoji mladi ženi s pepelnato črnimi lasmi, ki je očitno vzcvetela prek plota. Film sva gledala skupaj, zato je zapopadla in se začela na ves glas smejati. O mladostnem smučarju s flinto ne vem nič. Sem pa enkrat pred leti bil na Pokljuki in na lastne oči videl, kako so biatlonke sopihale v cilj, iz ust se jim je cedila slina, iz želodca je prihajalo prazno kruljenje po grlu navzgor. Vse do zadnje so popadale na tla in kot utapljajoče se lovile sapo. Filmski prizor. Neki možak obilnejše postave s kartico okoli vratu je stopil v cilj in puncam zapenjal puške. Spretno se je sklanjal nad obnemogle kot kak drvar nad podrta debla in zapiral zaklope z gibom vrhunskega tamburaša. Prikazala se mi je izjemna priložnost, skočil sem v cilj in začel tudi sam zapenjati puške. Naredilo je klik! Kot pri M48. Pa še enkrat: »Klik!« Neverjeten užitek. Nazadnje sem puško zaprl črnolasi Francozinji, ki se mi je nasmehnila, nato pa zaradi super rezultata od veselja zajahala trenerja v objem. Biatlon na terenu je divji in strasten šport, po televiziji pa kot španska nadaljevanka. Ali pa kot rožni venec; lepo, v ritmu, vseskozi eno in isto, da znoriš.
