Bilo je enkrat v sedmem razredu osnovne šole, čakali smo pred vrati telovadnice in, seveda, noreli in se pretepali. Pa je po naključju prišla mimo po naravi zares mirna učiteljica in nas poskušala pomiriti. Nekaj smo prigovarjali, a nihče je ni žalil, ko se za njo prikaže učitelj tehničnega pouka, ki je učil že naše starše. Zmrznili smo in se postavili v zbor. Učiteljica je komaj začela razlagati, kakšen trušč smo zganjali, že mi je tovariš M., tako smo takrat klicali učitelje, rekel: »Ti daj kar očala dol!«
Predno je končala, smo jih seveda dobili okoli ušes. Tako, za ogrevanje pred telovadbo. Nekega dne smo se šli tudi električarje in konca drota potisnili v vtičnico in naredilo je plink. Pa je šlo pol matematike, da so zamenjali varovalko. Tudi to smo naredili samo enkrat, da je bilo zadnjič, je poskrbel med čiščenjem šolske delavnice. Nihče ni niti pomislil, da bi doma povedal o dogodku, saj bi padlo še doma. Ni bilo prav, ni bilo sodobno, danes nepredstavljivo, sam nisem za to, a težko je očitati staršem, učiteljem pred štirimi desetletji, da so ravnali napačno.
Postavljanje meje najstnikom je resda namreč hudo nerodna in zlasti spolzka reč.
Prijatelj mi je rekel, da se je želel s svojim najstniškim sinom dogovarjati, a je čez čas ugotovil, da mu je vseskozi lagal, se potepal naokoli, bil brez nalog, ocene pa katastrofa. »Šlo je na bolje, ko sem ga prijel...!« Tudi na Nizozemskem neko obdobje niso preganjali preprodajalcev in kadilcev trave, računajoč, da se bo posledično zmanjšala uporaba trdih drog. Od tod govorice, kako je na Nizozemskem fajn, ker se sme legalno kaditi, kar ni bilo nikoli res. »Pa se je izkazalo drugače. Človek je po svoji biti tak, da vzame, kar mu je najbolj pri roki!« mi je stvar pokomentiral znanec psihiater. Skandinavci vozijo po pravilih zato, ker so kazni grozljivo visoke, in ne zaradi svoje narave. Islandska prijateljica je peljala 95 km/h, pa je plačala 850 evrov kazni. Če bi peljala 97 km/h, bi plačala 3000 evrov.
Ko sem odrasel, sem z M. pogosto spil kakšen deci in z njim debatiral kot stari znanec. Če ne bi bil strog, ga ne bi cenil! Res pa je, da tudi sam nisem bil nikoli preveč – sodoben.