LJUBLJANA – V zadnjem obdobju se znova soočamo s stisko ljudi, ki potrebujejo pomoč. Med nami jih je veliko, ki živijo pod pragom revščine. V težkih časih vzbujajo upanje razna dobrodelna društva, med njimi Anina zvezdica, ki jo poganja veliko srce Ane Lukner. To je ženska, ki že leta pomaga otrokom; tik pred začetkom šolskega leta so v akciji Srce Sloveniji zbirali potrebščine in z njimi razveselili 700 otrok in njihovih družin. Toda posebno pozornost je pritegnila neka druga objava Anine zvezdice na družabnem omrežju facebook, in sicer slika Luknerjeve in nasmejanega poštarja, ob njej pa zapis: »Pri nas se dogajajo res same čudežne zgodbe, polne ljubezni. Peter je poštar in napitnino zbira. Z njo kupi bone in jih vedno pripelje na Anino zvezdico. Tako nas osrečuje že več kot tri leta. Peter dragi, hvala ti neskončno, si naša zvezdica,« je zapisala Ana Lukner, ki Petra opisuje kot človeka, ki je preprosto srečen, kadar lahko pomaga.
Napitnine za dobrodelnost
Potrebnih je bilo nekaj dni, da smo Petra Povšeta iz Novega Polja na obrobju Ljubljane prepričali o pogovoru, ker se nerad izpostavlja. Ima se za človeka analognega obdobja, računalnik sicer uporablja, elektronske pošte pa ne. Sploh pa ne ceni facebooka, kjer je požel stotine všečkov ter spodbudnih besed za svoje početje. In ko se dobimo, izrecno pove: »Nisem boljši od nikogar, niti od berača na cesti, ampak drugačen.«
Peter je mehanik po izobrazbi, po duši in glavi pa poštar; kakšnega četrt stoletja razvaža pošto, nekoč v prejšnjem rajonu s kolesom, zdaj ga njegova pot žene med hribi onkraj ljubljanske obvoznice, kjer so razdalje med ljudmi večje, kraji pa težje dostopni.
Pove, da je »moški samosebehranilec«, ki se mu je z leti umirilo dogajanje in zmanjšale potrebe: dopoldne je v službi, popoldne je vedno na voljo staršem, ki jim peša zdravje: »Ob takem življenjskem slogu se preprosto zmanjšajo potrebe.« Tako je že nekaj let. Peter skromno nadaljuje: »Zavedam se in sem hvaležen, da živim v miru in imam polno rit vsega. Če tako dojemaš življenje, ti je vse, kar pride zraven, bonus.«
Čeprav prizna, da napitnine poštarjem niso več tako visoke kot nekoč, se še vedno nabere nekaj trinkgelda, kot ga poimenuje. »Za novo leto se nabere nekaj sto evrov, vsak mesec se v mojem hranilniku nabere nekaj deset evrov, na leto vsekakor več kot tisoč. Za Anino zvezdico sem tokrat šel po bone v Hofer, ko se je nabralo drobiža za 300 evrov.«
Če bi vsak dal en odstotek
Prvič, ko je srce poneslo vsebino šparovčka v dobrodelnost, se je odločil za Anino zvezdico, čeravno tudi drugim kdaj kaj podari. Ko je Peter prvič omenil dobrodelnost v bifeju, se je eden od znancev obregnil: »Pa ti sploh veš, kam gre ta denar?«
Peter pravi, da je pri Ani Lukner nanj naredil vtis njen čut za ljudi: »Ona bi lahko sto drugih stvari počela zase, a pomaga drugim. Mene pa žalosti, kaj se je zgodilo v tej Sloveniji, da so ljudje postali tako pohlepni in vlada samo ego: jaz, jaz, jaz.« Kje je občutek za sočloveka, se sprašuje.
Peter je bil cerkveno vzgojen, je otrok socializma s čutom za solidarnost, rad pa poudari misel dalajlame o potrebi po ljubezni, spoštovanju ter občutku za skupnost. Glede tega razmišlja takole: »Če bi vsak dal en odstotek svojega imetja, ne samo da ne bi bilo lačnih in žejnih, ampak bi se še kaj drugega zrihtalo.«
Redno igra loto, in – kot si lahko mislite – bi svoj dobitek razdelil: »Ko bom zadel – ne 'če bom', ampak 'ko bom zadel' –, bom ustanovil sklad za ljudi. In prepričeval ljudi, ki imajo, da dajo. To je znanstvena fantastika, ampak to je v moji glavi.«
Ko ga povprašamo, kdo je njegov zgled, izstreli: »Moj oče, ki je od vojne slep. Kljub temu je zgradil bajto, stregel delavce, bil na Triglavu. Predvsem pa je najbolj spravljiv človek; on bi ne vem kaj naredil, tudi sebi v škodo, samo da bi bilo prav.«
Peter je potrditev Aninega prepričanja, da se vsi ljudje rodimo dobri. Motivi za dajanje so različni, Petrovo nima špekulacije za kakšno davčno olajšavo ali kaj podobnega: »Ljubezen ni sprejemanje, ampak dajanje, in jaz se res dobro počutim; notranji jaz je zadovoljen. Ko dam, ne razmišljam, da bi kaj izgubil.«
Ana Lukner je poudarila: »Skrajni čas je, da vzamemo stvari v svoje roke. Ne smemo čakati države, država smo mi.« In posamezniki, kot je Peter, so stvari vzeli v svoje roke brez velikih besed in napovedi.