STARA OSELICA – Le kdo od klenih prebivalcev tisočletnega mesta ob sotočju Selške in Poljanske Sore se ga ne spominja? Tistega, venomer nasmejanega poštarja toplega pozdrava in širokega nasmeha. Natančno s temi besedami so v Škofji Loki leta 2001 opisali dobitnika bronastega občinskega priznanja in pridali: »Zaradi pridnosti in prijaznosti je bil leta 1999 izbran za najboljšega dostavno-tržnega poštarja Gorenjske. Poleg redne službe ga poznamo kot prizadevnega in hrabrega gasilca Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka in podpornega člana Prostovoljnega gasilskega društva Sovodenj. Iz gotove smrti je rešil iz ognja dva otroka. Za svoje delo v gasilstvu je prejel medaljo dela na predlog Prostovoljnega gasilskega društva Škofja Loka in gasilsko odlikovanje.«
Teh s pohvalami posutih časov se zdaj že upokojeni poštar Franc Troha še danes spominja z veseljem. A danes je njegovo življenje drugačno, kot je bilo svojčas, ko je v poštarski uniformi služil kruh v Škofji Loki. Zdaj živi v domači Stari Oselici, vasici, široko razpotegnjeni nad Poljansko dolino. Ima pokojnino in kredit, za katerega pojasni, da ga je vzel za gradnjo hiške in zaradi skrbi za bolno mater, ki ga je zapustila predlani. Skozi mesec se prebija s paketi Rdečega križa. »Življenje se pač tako obrne, da si enkrat ti tisti, ki daje pomoč, drugič pa si na strani onih, ki jo prejemajo. Nerodno mi je iti po hrano, a grem, ker je treba,« iskreno prizna sogovornik, ki mu vsi, pa naj bodo iz tisočletne Škofje Loke ali iz majhne, a po razgibanem terenu bohotno razvlečene Stare Oselice, še danes radi rečejo kar – poštar Troha.
Pomaga, kjer lahko
Pot do sogovornika vodi po vzpenjajoči se cesti, ob kateri so v dolgih presledkih nanizane hiše. Zadnji del popotovanja do poštarja Trohe je makadamski, obcestni znak pa opozarja, da voznik po njej šofira na lastno odgovornost. Pred hišo, ki je ni treba dvakrat pogledati, da ti v oči pade njena nekonvencionalnost, že čaka poštar. Čeravno bi v takšni samoti pričakoval spokojni mir, je tu zelo glasno. Psa pač čuvata hišo, pojasni poštar Troha in pove, da je enemu od čuvajev ime Medo: »Sosedje so tragično končali in tako je šel pes k drugemu gospodarju, a ta ni mogel skrbeti zanj. Medo se mi je zasmilil in od takrat je z mano.«
Takšno ravnanje pa je le delček poštarjeve zgodbe, saj od mladih let pomaga pri številnih prostovoljnih organizacijah. »Bil sem pri gasilcih, avtomehanikih, radioamaterjih in gobarjih, v planinskem društvu, v svetu krajevne skupnosti, sodeloval pri pripravi prireditev v naših krajih in še kje. Pomagam, kjer lahko in kjer jim prav pridem,« pravi sogovornik, ki na mizo ponosno razporedi številna priznanja. Med zajetno zbirko je tudi medalja dela, ki so mu jo daljnega leta 1977 odpremili iz beograjske pisarne odlikovanj predsednika republike. »Prav to medaljo sem dobil od maršala Tita,« z nasmehom, ki kljub težkim časom ne izgine z obraza, pojasni Franc Troha.
Iz ognja rešil dva otroka
Beseda mu ne teče le okoli priznanj, iz starih časov hrani še zgodbo o reševanju, ki smo jo nakazali že uvodoma: »Tistega dne sem opravljal svoje poštarsko delo. Sredi Škofje Loke, blizu slaščičarne Homan, sem opazil, da se iz enega stanovanja kadi. Dim je prihajal skozi okna, saj je v notranjosti gorelo. Stekel sem gor, in ko pridem notri ... Joj! Videlo se ni ničesar, samo dim je bil. Naenkrat slišim otroški glas. Otroka, zdi se mi, da sta bila stara kakšnih pet, šest let, sta bila že opečena. Iz stanovanja smo odnesli najprej enega, potem še drugega. Ker ni bilo reševalnega avta, je prišel mimo nekdo s katrco in ju odpeljal v zdravstveni dom. Juj, saj tega je bilo še morje!«
Zapisali bi lahko, da je beseda poštarja Trohe hitra in njegova misel presekana s številnimi nasmeški, kar pa že dobro vedo tudi poslušalci lokalnega Radia Sora, kamor dostikrat pokliče. A ne spremlja le novic prek radijskih valov. Čisto vsak dan z veseljem, in to od prve do zadnje strani, prebere naš časopis. V očeh se mu je kar zaiskrilo, ko smo mu povedali, da mu kot pomoč pri premagovanju stiske, v kateri se je znašel, z veseljem podarimo enomesečno naročnino na Novice. »Naročnini na televizor in telefon sem se odpovedal, ker mi ni več finančno zneslo, brez Slovenskih novic pa ne morem. To je skorajda edini luksuz, ki mi je ostal,« je bil hvaležen sogovornik, ki je med pogovorom večkrat poudaril, da mu sosedje nesebično venomer pomagajo in da je njihova pomoč v krajih, ki jih je letos objela skoraj dva metra debela snežna odeja, neprecenljiva.
Župana povabil prodajat koledarje
Namesto konca, ki bi lahko razpredal o tem, da usoda obrača karte tako, da si enkrat med tistimi, ki delijo pomoč, že naslednji trenutek pa na strani onih, ki pomoč potrebujejo, pa raje misel, ki jo poštar Troha pove ob slovesu: »Včasih je treba le malo, recimo zaželeti dober dan ali dobro jutro, pa se ti vsa vrata odprejo.«
Presneto dobro ve, da so te besede zlata resnica, saj konec vsakega leta obišče številne domove v Škofji Loki, kamor poleg nasmeha in iskrive besede prinese še gasilski koledar. »Župan bi moral enkrat z mano, da bi se na lastne oči prepričal, kako ljudje živijo. Videl bi, da tisti, ki so največ žrtvovali za državo ter so opravili številne prostovoljne in udarniške ure, danes životarijo. To so takšni, kot je bil moj oče, ki je za pot v službo porabil ure, saj je najprej pešačil, potem pa je moral pot nadaljevati s kolesom. Takšni ljudje zdaj ne morejo več niti živeti, tako majhne penzije imajo,« dé Franc Troha, ko zdaj že čisto zares (in na lastno odgovornost) zapuščamo njegov dom.