RIBNICA – V vročih dneh prejšnjega tedna je vaško zaspanost v Dolenji vasi z razdalje nekaj sto medvedjih korakov prebudil 80-kilogramski kosmatinec, ki mu je družbo delal še pajdaš. Dva medveda večje skupine ljudi ob tamkajšnjem večnamenskem domu v gošči nad vasjo sicer nista motila, njuno lomastenje med hišami in vragolije sredi dneva pa so dvignili vik in krik.
Medved, ne pes
Pri sosedovih je vnuk babici razlagal o velikosti iztrebka, ki ga je medved prejšnjo noč pustil pri Turkovi hiši. »Babica, to ni bil naš kuža, mar ne?! Ja, kdo pa se je tako podelal?« ga je razjedala radovednost. »Vnuk moj, kakšen pes neki, tod je medved kolovratil,« je bil odgovor izkušene babice.
»Od Turkovih, hiša je blizu, doli, bliže proti mostu, je malo po tem, ko se je odžejal v strugi, okoli desetih zvečer, strumno odkorakal po Lončarski ulici mimo hiš z obeh strani ravne ceste,« je večerno sled kožuhastega parčka natančno opisala 82-letna Ela Gorše.
Vselej zgovorna Ela spomni, da sta se medveda kar veliko časa smukala okoli kapelice sv. Terezije nad vasjo, nato sta jo mimo jelš ucvrla do vode. »Ja, medveda sta med hišami,« ji je pritrdil tamkajšnji župnik Branko Potočnik.
Pred farovžem se je podelal
»V Dolenjo vas sem se z Gore omožila, od tega je kar nekaj desetletij. Teh živali, čeprav so vasi tega pobočja sodraške občine na robu velikega gozda, ni bilo dosti videti. Na mojem domu, v tem strnjenem naselju na dolenjevaškem polju, pa bodo vsak čas začeli kolo plesati in na okno trkati. To niso heci,« je prepričana Ela.
Gospodinje v vasi zvečer posedajo na klopeh pred hišami in premlevajo govorice. Ta vir je zdaj presahnil, saj je rjavi kosmatinec postal nadlega, tudi za sogovornico, ki si ne upa več niti do kurnika za hišo. »Petelin, gospodar med kurami, pevec, ki ga ni daleč naokoli, se po novem pogosto oglaša okoli druge ure zjutraj. V njegovem glasu prepoznam neko drugo, njemu tujo melodijo. Kikirika prestrašeno. Perje kur leti okrog, a v nemo temo noči nihče ne sliši njihovega kokodakanja,« slikovito opiše Ela.
Enega odstrelili
Medved je pohajkoval tudi v naselju Humec, ob cesti, ki z dolenjevaškega polja pelje proti Rakitnici. Vedel se je mimo vseh pravil, ki jih te dni v javnost trosi okoljevarstvena stroka. V Zavodu za gozdove Slovenije in na biotehniški fakulteti so spisali bukvo pravilnega ravnanja v primeru srečanja z medvedi. Poučno čtivo je res dober vodnik za nebodigatreba, a v njem le težko zasledimo vrstice, ki bi nas podučile, kako ukrepati, ko se ti medved usede pred pesjak, ob hiši, med hišami.
Lavričev gospodar s Humca se je raje umaknil hitreje kot varno, na dvorišču pa je nepovabljeni rjavi gost čepel pol ure in zrl v psa čuvaja, ki si za ograjo niti repa ni upal dvigniti. Medved je nato šel svojo pot, menda proti kapelici sv. Marjete, tam Bistrica ponikne, pod Jasnico, kjer naj bi jih tavalo najmanj pol ducata. »Ob hrano so, v gozdu je ni več. Žival ni človek. Ko zakruli v želodcu, pogosto izgubi razsodnost, človek mu ni več tuj, vasi pa tako blizu. To ni v redu. Igramo se z zakoni narave,« razmišlja Ela.
Piščalkarjem, kar je ljubkovalno ime za prebivalce kraja, kjer se je nekoč v sleherni hiši obračal lončarski kolovrat, je slednjič le odleglo. Medvedji obisk ni bil tako nedolžen, saj se iz vasi ni in ni umaknil. V Ljubljani so ukrepali tako, da so z ustno odločbo pristojnemu na kočevski enoti zavoda za gozdove odredili izreden odstrel enega od teh medvedov; 72 kilogramov težkega kosmatinca je v večna lovišča že poslal Simon Petek, član Lovske družine Dolenja vas.
»Nekateri so res čudni. Ko se je izvedelo, da bo medved padel, so v hipu šli na prežo ob strugi pod naseljem Humec, kjer je prečkal pot. Vsak detajl so hoteli ujeti v objektiv, večkrat so drug drugega ovirali. Lovci tega nismo vajeni,« je dejal Petek.
Je sopotnik rajnega kosmatinca v strahu pred enako usodo na varnem? Verjetno, saj od takrat ne lomasti več po Dolenji vasi. Tudi Elin petelin je poslej varnejši med svojimi kurami, novemu dnevu naproti pa začne kikirikati zgodaj zjutraj.
