Posledice velike vojne za Slovence

Slovenci so v prvi svetovni vojni plačali hud davek v žrtvah in škodi, ustreznih raziskav o tem pa še vedno nimamo. Vladimir Gradnik je opozarjal na velike razlike glede ocene števila žrtev pri različnih avtorjih, ocenjevanju števila padlih na soški fronti se je raje izognil. Italijani so po Gradnikovih virih izgubili 665.900 vojakov, nasprotnik pa 412.000, skupaj torej 1,177.900 ljudi. Po Enciklopediji Slovenije so celotne izgube na soški fronti znašale 1,520.000 ljudi, mrtvih je bilo 186.621, ranjenih in zastrupljenih 687.277, izginulih in ujetih pa 524.424.

Nezanesljivo število žrtev

Tudi številke o padlih, ranjenih, pogrešanih in zajetih po vsej verjetnosti držijo. Italijani so v prvi svetovni vojni uradno imeli 640.000 mrtvih na vseh frontah, največ na Soči. Toda to ni vse: vojna je na italijanski strani domnevno pustila tudi 1,1 milijona fizično in psihično pohabljenih vojakov ter 1,1 milijona dezerterjev, ki jih je italijanska oblast preganjala in jim sodila še mnogo let po koncu spopadov. Lahkotno zamišljen »sprehod na Dunaj« generala Luigija Cadorne, poveljnika italijanskega generalštaba, je imel za Italijo katastrofalne in dolgoročne posledice.

V Sredipolju je pokopanih več kot sto tisoč italijanskih vojakov, toda samo na 40 odstotkih grobov so zapisani ime, priimek ter čin padlega vojaka oziroma častnika. Za osnovo raziskave lahko vzamemo znanstveno ugotovljen podatek o 186.621 padlih vojakih, katerih smrt je bila ugotovljena na podlagi preverjenih dokumentov in pobranih ploščic, in pridemo do novih osupljivih ugotovitev.

Vzemimo, da so ti padli pomenili le 40 odstotkov »bojnih nepovrnljivih žrtev v boju«, potem znaša število »dokončnih žrtev v boju« (ubiti in umrli zaradi ran na fronti) kar 466.581 mrtvih. Če dodamo še umrle zaradi nesreč, posledic ran in bolezni v zaledju, se ta številka glede na podobna razmerja v prvi svetovni vojni lahko poveča celo za polovico. Od tod izvira naše prepričanje, da je število mrtvih, pri katerih je bil vzrok smrti posledica sodelovanja na soški fronti, krepko preko 500.000, po vsej verjetnosti pa celo preko 600.000.

Kruta bojišča ob Soči

»Bojne nepovrnljive izgube« pa so le del izgub. Samo v Kidričevem je na primer pokopanih več kot 3000 avstro-ogrskih vojakov, ki so zaradi posledic ran in bolezni na soški fronti umrli v bolnišnici v Strnišču pri Ptuju, to pa je bila zgolj ena od številnih bolnišnic v širšem zaledju soške fronte. Samo v Goriški pokrajini je 42 grobišč, kjer so pokopani padli vojaki dvojne monarhije, med njimi tudi številni Slovenci. Na podlagi predstavljenih podatkov in utemeljenih domnev, tujih izkušenj in spoznanj si lahko bralec sam ustvari podobo o številu žrtev.

Soška fronta je bila sicer postransko bojišče prve vojne, toda izredno kruto, na Krasu je bila v nekaterih bitkah dosežena celo najhujša koncentracija topniškega ognja v tej vojni nasploh; topništvo je bilo tam toliko učinkovitejše zaradi kamnitih okruškov, reševanje ranjencev in bolnikov iz skalovja pa je bilo bistveno težje kot v ravninskih predelih. Higienske razmere so bile zaradi pomanjkanja vode in nepokopanih trupel obupne, kar je pripomoglo k množičnemu širjenju nalezljivih bolezni. Tudi ujetnikom na soški fronti niso prizanašali bolj kot drugod. Italijani so jih največkrat zapirali v taborišča pod odprtim nebom, samo na Vršiču pa je od pomanjkanja dobesedno shiralo 12.000 Rusov, ki so se znašli v avstro-ogrskem ujetništvu.

Visok slovenski krvni davek

In koliko Slovencev je padlo v prvi svetovni vojni? Ob popisu iz leta 1921 je bilo na ozemlju današnje Slovenije kar 22.000 moških manj kot ob popisu leta 1911. Podatek je zanesljiv in opozarja, da se je takrat s slovensko moško populacijo zgodilo nekaj grozljivega. Po drugi svetovni vojni je popis zamujal celih sedem let, danes pa vemo, da so Slovenci drugo svetovno vojno plačali z več kot 90.000 mrtvimi, toda leta 1948 je bilo na Slovenskem celo 2000 moških več kot ob prejšnjem popisu leta 1931.

Zanimivo je, da so slovenske dežele v prvi svetovni vojni plačale zelo različen krvni davek. Največjega je plačala Koroška, kar 36 padlih na 1000 prebivalcev, sledi ji Kranjska (24), Goriško-Gradiščanska (20), še najmanj pa sta jih imela Istra s 13 in Trst z 12 padlimi na tisoč prebivalcev. Najvišjo ceno so plačala nemška okrožja z 29,1 padlega vojaka na tisoč prebivalcev, toda tudi slovenska so jim tesno sledila s 27,5 padlega vojaka na tisoč prebivalcev. Smrtna kosa je kruto morila tudi med primorskimi begunci, da o posledicah španske gripe niti ne govorimo. Po nekaterih ugotovitvah je pomorila dvakrat več ljudi kot sami spopadi na fronti. V Evropi je španska gripa domnevno pomorila 20 milijonov ljudi, po svetu pa celo 70 milijonov.

Na vprašanje, koliko žrtev je zahtevala soška fronta, in tudi celotna prva svetovna vojna na naših tleh, ni preprosto odgovoriti. Temeljita multidisciplinarna raziskava pa bi nalila čistega vina in prekinila jalove razprave, ki ne vodijo nikamor. Mnenja smo, da posledice prve svetovne vojne za slovenski narod niso bile nič manj usodne kot posledice druge. Na naših tleh je takrat živelo 700.000 ljudi manj kot danes, zato so bile posledice teh izgub še toliko hujše.