Po nedavnem abrahamu sem ekspresno prehodil pot od junaka do bedaka. Zaradi mojih let so me zajeli v Državni program presejanja in zgodnjega odkrivanja predrakavih sprememb in raka na debelem črevesu in danki. Svit z eno besedo. Vabilo na kakec sem dobil par dni po polstoletnici, po prijavi so mi takoj poslali še pripomočke za samoodvzem blata. Da ne rinem v umazane podrobnosti, program Svit odlikujejo: hitrost, prijaznost, učinkovitost. Vsa čast našemu zdravstvu, sam pri sebi pomisliš, ko jih tako skrbi zate. Čeprav te še videli niso. Da bi jih na ves glas hvalil! Potem pa te nenadoma zvije.
Pač, emšo trka.
Bezgavke, viroza in nato še nočni napad s hrbta brez opozoril (fuzbalerji v eks Jugi bi rekli pazi, leđa!). Misleč, da gre za bolečine, povezane z ledvičnimi kamni, ki jih še nisem imel, sem odbrzel na hrib, to v našem mestu pomeni k zdravniku. V čakalnici nobene gneče, v ordinaciji eno samo razumevanje, pregled in nasvet ter napotnica. Naslednji korak pa je bil ultrazvok. En zelo dolg korak.
Če bil šel po črki moje napotnice z oznako redno, bi čakal 60, 80, 90, 100, 200, tudi 370 dni, odvisno od zdravstvene ustanove. V tem času bi se mi od skrbi k srcu privalila prevelika skala, zato sem preveril, ali gre hitreje. Seveda, ampak samo samoplačniško. To pa že jutri. Naročeno, storjeno, tik tak. Po skoraj 0 minutah čakanja v čakalnici in 5 minutah pritiskanja z ultrazvočno napravico po trebuhu je opravljeno – 60 evrov, hvala, na svidenje pa zdravi ostanite.
Včasih smo se radi pohvalili: Slovenija, dežela, kjer si v eni uri in pol od kopanja v Jadranskem morju že na majski smuki v Alpah. No, Slovenija je postala država, v kateri lahko bolnik v pičlem dnevu prepotuje od male Švice do velike Indije: ob rednem plačevanju obveznega in dodatnega zdravstvenega zavarovanja je z eno nogo trdno zasidran v zglednem sistemu preventivnega nadstandarda kot morda ni niti zgornji sloj v deželi ur, sira in čokolade, z drugo nogo pa se pogreza v živem pesku čakalnih dob kot najnižja kasta v deželi svetih krav.
