Posel, vdelovanje čipk
 v steklo, mu drobi pošta

GORENJA VAS – Ko smo konec pomladi objavili izsledke preizkusa poštnih storitev, ki ga je naredil eden od slovenskih uporabnikov ter objavil na družabnem omrežju facebook, je članek zbudil kar nekaj vroče krvi: najprej pri pošti, ki tako poraznih izidov testiranja pričakovano ne sprejema, pa tudi pri posamičnih bralcih, ki imajo sorodne izkušnje s storitvami slovenskega poštnega monopolista. Eden teh bralcev je naš naročnik Janko Logar iz Trebije pri Gorenji vasi, ki si v potu svojega obraza kruh že dve desetletji služi s steklarskimi storitvami; in že nekaj let ustvarja unikatne izdelke posebne baže: njegova žena Branka ponosno reče: »To je od njega ideja, tole s čipkami,« ter pokaže krožnik, na sredi katerega je vpeta idrijska čipka!

Sama izvedba očesu prijetnega izdelka zveni relativno preprosto, »fuzija se naredi, čipko damo med dve šipi in nato zacinamo – kot vitraž,« Janko opiše proces, ki pa v bistvu zahteva precej spretne roke, da nastanejo izdelki, ki so zelo priljubljeni med generacijami klekljaric po vsej naši domovini, saj lahko pošljejo lastno čipko, Janko pa jim jo vdela v umetnino: »Naročila prihajajo s Koroškega, Štajerskega pa iz Tolmina in Trbovelj, pridejo tudi stranke iz Italije ali Avstralije pa same odpeljejo z avionom. Me pa vedno glava zaboli, ko vprašajo, ali bomo izdelek tudi nazaj poslali po pošti – ker si ne upam,« izda srž tegobe.

Pazi, steklo!

Branka pojasni, da težava niso uslužbenke na obeh poštah, od koder so pošiljali: »Tako v Gorenji vasi kot v Žireh dajo na pakete nalepko za steklo. A opozorilnim nalepkam navkljub ogromno pošiljk pride na cilj polomljenih, ena izmed zadnjih strank je povedala, da jo je že poštar pri predaji paketa opozoril na žvenkljanje v paketu.« Janko pokaže krasen pladenj s privzdignjenim steklenim robom: »Tale varianta do naročnika nikoli ne pride cela,« pojasni; čeprav končne izdelke zavijejo v folijo, »kot da bi dojenčka zavili noter – trikrat okoli«, potem pa še obložijo s časopisom in dajo v škatle, se steklo s čipko v sredini polomi: »To se nam prevečkrat dogaja, žal,« kar malce jezno prhne dobrodušni steklar.

Težava torej ni, da bi pošta kaj zgubila, ampak da se steklo razbije – in Janko ne verjame, da njegova steklovina poka kar sama od sebe: oba z Branko menita, da se to dogaja med nakladanjem in razkladanjem v kombije: »Stranke so sicer večkrat dobile povrnjen denar od pošte, ampak to je vseeno katastrofa. Mi imamo dvojno delo, saj moramo še enkrat narediti nekaj, kar smo že delali.« Zato strankam rečeta, da ne moreta poslati po pošti, in takrat – de Janko iz izkušenj – stranko že na pol zgubita, slišita »prav, pa ne bom naročil«. In čeprav Branka pravi »Sva rekla, da ne pošiljava,« se jima omehča srce – zato zapakirata, še enkrat skrbno in temeljito, ter tvegata: »Včasih je, včasih ni, to je katastrofa. Danes je recimo prišlo k stranki celo, ker smo dobili povratno, da je plačano. Paket v Trbovlje pa se je zdrobil,« našteva. Naročila za darila in poroke ga znova navdajo s strahom: »Težava je, da stranka potrebuje čez tri dni, pride pa razbito – jaz pa mu ne morem v treh dneh novega narediti. Pa je nezadovoljstvo tu...« Posamične izdelke dela do deset dni, samo pečenje mu vzame en dan.

Alternative ni

Stranke so vse po vrsti starejše gospe – predvsem iz klekljarskih krogov – ki dajo v delo svoje čipke: »Končni izdelek pride med 30 in 50 evri, in če ena pride iz Črne na Koroškem dvakrat, plača več za bencin kot za izdelek.« Poštne loterije se zato poskušajo izogniti na različne načine: »Dobimo se na pol poti, ampak vsake posode ne morem voziti posebej. Včasih pošljemo prek študentov, da nam oni vozijo,« pojasnjuje.

Alternative poštnim storitvam nekje v srcu podeželja, sredi Poljanske doline, Logarjeva niti ne poznata. Tuji prevozniki delujejo v mestnem vrvežu, daleč proč od Trebije: »Ne vem, kam naj peljem. Vsi bi zaslužili, če bi delovalo – ali so na pošti neodgovorni? Pošta je problem, ker je to kanal, prek katerega ne moremo delati,« ugotavlja precej razočarano: »Na tak način zapirajo vrata nam s podeželja ter nam otežujejo posel.« Precej grenkobe se začuti v zraku, ko potihnejo besede in šumenje Poljanske Sore močneje pride do izraza. Tukaj pač živi zavest, da bi zadeve lahko tekle bolje in bolj dobičkonosno, če bi imeli na drugi strani sogovorca, ki bi do njunega dela in strank pristopil bolj odgovorno ter z zavedanjem, da je treba na steklo paziti kot na punčico svojega očesa – drugače te le še črepinje opozarjajo na lomljivost lepote, v kateri se sonce igra z barvito svetlobo. In navkljub ljudskemu reku, da črepinje prinašajo srečo, vam bosta Logarjeva povedala, da v njunem primeru črepinje sreče niso prinesle prav nikomur, niti pošti ne, ki ima manj prometa, odkar Logarjeva ne tvegata z vsakim narejenim izdelkom prek njihovega krhkega prevoza.