Če se bo slovenskim strankam nekoč vendarle uspelo poenotiti, bo Posavje najbrž postalo regija. Že zdaj pa se tamkajšnje občine in njihovi župani ter gospodarstveniki in poslovneži povezujejo, posavsko omrežje deluje, čeprav močno pogrešajo nekdanjega poslanca in ministra SDS, Brežičana Andreja Vizjaka, nekoliko manj pa bivšega predsednika SLS Franca Bogoviča, ki jo je iz županske pisarne na krški občini, slovenskega parlamenta (in celo ministrskega stolčka) potegnil kar do evropskega v Bruslju. V posavsko politično-gospodarsko omrežje je vključena še občina Laško, ki sega skoraj do Radeč, njihove interese, pa tudi Zasavja, ki v novem parlamentu nima vplivnega poslanca, in tudi Janeza Drnovška že dolgo ni več, še naprej z vsemi močmi in uspešno zastopa strankarski veljak SD in v vseh bojih prekaljeni parlamentarec, Radečan Matjaž Han. Je pa iz stranke Mira Cerarja po novem v pomoč Hanu, Zasavcem in Posavcem prišla nekdanja poslovna sekretarka celjskega gledališča Janja Sluga, visokorasla in mična gospa iz Rimskih Toplic.
Arabci v Radečah
V Posavju je pet občin, na desnem dolenjskem bregu Save in levem štajerskem: Radeče, Sevnica, Krško, Kostanjevica na Krki, Brežice in Bistrica ob Sotli, njihovi župani pa so Tomaž Režun, Srečko Ocvirk, Miran Stanko, Ladko Petretič, Ivan Molan in Franjo Debelak, blizu jim je Laško in župan Franc Zdolšek. Čeprav so iz različnih strank, vedo, da te na občinski ravni nimajo pomena kot na državni. Skupni projekti, kot so izgradnja hidroelektrarn na spodnji Savi, iz evropskih skladov sofinancirana izgradnja kanalizacijskega omrežja in čistilnih naprav ter modernizacija vodovodne, cestne infrastruktura, predvsem pa prizadevanje za ustanovitev pokrajine Posavje, jih povezujejo in krepijo sodelovanje. Ob kozarcu se često najdejo in pomožujejo, česar sploh ne skrivajo.
V Radečah, najsevernejši posavski občini, je bil nosilec marsičesa Radeče papir, papirnica s stoletno tradicijo izdelave banknotnih in drugih posebnih papirjev, katere (pred)zadnji lastnik je bil Peter Tevž, po rodu Savinjčan. Tevž je papirnico tudi potopil. Lastnik je bil s figo v žepu, kakršnih je večina naših novodobnih kapitalistov, ki imajo radi denar (državnih) bank v obliki kreditov, ne pa tudi vlaganja v podjetja iz svojega žepa. Tristo petdeset zaposlenih je poslal na borzo dela, to je bilo za njih in njihove družine socialna katastrofa. Za radeške papirničarje in na splošno za Radeče pa so v mnogem po zaslugi Hana, ki je vodil pogajanja s potencialnimi kupci in vlado, prišli boljši časi: papirnico je kupila Emkaan Investments, bogata arabska družina, pripeljal jih je poslovnež s Ptuja Igor Rakuša, sicer tudi večinski lastnik Celjskega sejma in znan po dobrih zvezah z arabskim svetom: bogati šejki hodijo k njemu na Pragersko streljat glinaste golobe. Zdaj je Rakuša prvi mož Radeče papirja, toda pri zagonu strojev jim je kar dva meseca pomagal prav novi župan, vrhunski papirničarski strokovnjak Tomaž Režun.
Slovenska elektrika v Zagrebu
V Sevnici je marsikaj propadlo, uspešno pa se je pobrala tovarna stilnega pohištva Stilles, katere lastniki so že nekaj let Posavci – družina Polovič iz Dobove. Polovičevi so slovenski javnosti znani predvsem po podjetju AFP, ki je pred več kot dvema desetletjema, ko je propadel znani Slovenijašport, kupilo licenco in prevzelo prodajo izdelkov blagovne znamke Adidas. Na čelu družinskega podjetja je po smrti Franca st. sin, Franc ml., Stilles, ki je letos še posebno uspešen, pa kot direktor vodi njegov sin Sandi, sam pa je prokurist.
Če je Polovičevim uspelo prodreti v Rusijo, je Gen Energiji iz Krškega, na čelu katere je še vedno, kljub več poskusom (politične) odstranitve, Martin Novšak, uspelo s prodajo elektrike na Hrvaško. Za to ni edini zaslužen Posavec Novšak, ampak jo uspešno prodaja Primorec Robert Golob. Javna razsvetljava v milijonskem Zagrebu se napaja s slovensko elektriko, kar gre Hrvatom hudo v nos. Novšak in Golob sta tudi večkratna zmagovalca kadrovskih spopadov za Gen Energijo, solastnico slovenske polovice Jedrske elektrarne Krško, zadnji poraženec je bil nekdanji minister za infrastrukturo in prostor Samo Omerzel. Novšak je sicer oče treh otrok in z ženo Moniko živi na Logu pri Boštanju.
Potopljena penina
Nedaleč od Sevnice, ob cesti proti Lisci oziroma Kozjanskemu, v Orešju, ima klet, imenovano Posestvo Krakovo, ki jo je postavil pred leti na zemlji svojih prednikov, Zdravko Mastnak. Eden najbolj znanih in priljubljenih Posavcev v krajih ob spodnji Savi je mož poln idej, ki orje tudi gostinsko-turistično ledino. Je inženir agronomije, študiral je v Mariboru, kjer sta bila z Bogovičem sošolca.
Na letošnji predbožični dan je Mastnak že drugo leto zapored v Savo pri Radečah potopil svojo penino; v prisotnosti večine zgoraj omenjenih se je to zgodilo. Za božič so si nazdravili z lansko, dvignjeno iz Save. Ta ni samo največja slovenska reka, ampak tudi najdaljša južnoslovanska. Teče skozi tri države, Slovenijo, Hrvaško in Srbijo, in prav to je vodilo enega izmed najprodornejših Posavcev, da je z žlahtno penino valvasor savus znova napolnil 300 steklenic in jih ob pomolu splavarskega centra potopil v reko. Sava je simbol slovanstva, o čemer je naš največji poet pel v Krstu pri Savici, pa tudi velik gospodarsko-energetski potencial, ki se kaže v najmočnejši luči ravno v Posavju. »Po enem letu življenja naše penine v Savi je zdaj pred nami steklenica. Na njej so vsi odtenki in vsa originalnost, ki jo v sebi nosi Sava, vsebina v njej pa valvasor savus sorte chardonnay in laški rizling z vsemi odlikami mladosti in svežine naše hiše penin,« je zbrane na predbožični dan s kozarcem v roki, ki ga je njemu in gostom napolnil kuharski velemoster iz bližnje Oštirke Miran Ojsteršek, nagovoril Zdravko
Ponos Kmečke zadruge Sevnica odslej salama
Na pomolu ob Savi v Radečah se ni nazdravljalo samo z valvasor savusom, ampak se je okušalo tudi vrhunsko sevniško domačo salamo. Po receptu, ki temelji na ustnem izročilu sevniških salamarjev s Stanetom Krncem na čelu, ki vsako leto organizirajo tudi znamenito salamiado, so v predelovalnih obratih Kmečke zadruge Sevnica letos začeli izdelovati sevniško salamo po tradicionalnem klasičnem postopku in receptu, ki temelji na soli, popru, dimu in neizmernem trudu. Uspelo jim je ohraniti pristen domač okus, salama je izdelana iz mesa živali, krmljenih na neokrnjenih travnikih Lisce in Bohorja ter ob porečjih rečic Mirne in Sevnične, za kar jamčita še en vrli Posavec, direktor zadruge Borut Florjančič, in njegova desna roka Hermina Šantej, uradno vodja mesnopredelovalnega obrata, kar v ljudskem jeziku pomeni klavnice. Tako Borut kot Hermina sta mlada strokovnjaka, univerzitetna diplomirana inženirja agronomije in živilske tehnologije, zagnana in ambiciozna ter vpeta v domače okolje. V sredo sta salamo ob prisotnosti sevniških mojstrov predstavila premierno. Odslej bo tudi v prodaji.
