KIDRIČEVO – Med Kidričevim in Lovrencem na Dravskem polju približno dva kilometra dolga makadamska občinska pot med njivami vodi tovornjake do opuščene gramozne jame. Ob njenem začetnem delu je – še preden so oddaljeno jamo usposobili za novodobno odlagališče – zgradil hišo kmet Srečko Pšeničnik iz Stogovcev v sosednji haloški občini Majšperk. Na Lovrenški 12 na obrobju Kidričevega nesrečni 58-letni Srečko zdaj že leta požira prah, ki se kadi za rohnečimi pošastmi. Zidovi njegove hiše, od poti oddaljene 13 metrov, tudi že nevarno pokajo.
Kamionski pekel
V Stogovcih ima Pšeničnik kmetijo, usmerjeno v mlečno proizvodnjo. Za krave mlekarice potrebuje veliko krme, zato je pred sedmimi leti od več malih kmetov iz Lovrenca kupil razdrobljene parcele, ki so jih nato s komasacijo strnili v dve, obsegajoči 4 in 1,30 hektarja. Leta 2006 je na gradbeni parceli postavil hišo, tri leta zatem je za očetovo svojo zgradil še sin.
Pšeničnik je začel graditi sredi idile: »Mimo so občasno vozili le traktorji. Nobenega kamiona, nič. To se mi je srce smejalo, ko sem mislil, da bom tako fajn na samem na stara leta.«
Mir je šel po zlu že naslednjo pomlad, ko so začeli v jamo dovažati stare gume: »Dnevno pet do deset šleperjev, včasih tudi dvajset. Vse do letošnjega maja, ko je podjetnik Albin Brencl to dejavnost prenehal.«
A še preden je Brencl začel voziti, se je pri Pšeničniku zglasil Primožič z občine Kidričevo: »Napovedal je tovornjake z obljubo, da bodo pot prej asfaltirali. Žal je še niso.«
Pšeničnika niso kar vsi pozabili: »Občinski svetnik Janko Baštevc se je zelo zavzemal, da bi potegnili asfalt. Obljubljal ga je tedanji župan Jože Murko, zavzemal se je tudi Brencl. Tisto jesen, 2007., so že pripeljali asfaltirne stroje, začeli ob sedmih delati, ob pol devetih pa jih ustavili ter odpeljali.«
Očitno je nekdo posredoval. Pšeničnik je pisal županu Murku, ta mu je januarja 2008 odpisal, da se je »izvedba ureditve zamaknila« zaradi »prioritete nekaterih drugih cest«, »kar pa ne pomeni, da v prihodnosti ne bo urejena«.
Deževne jeseni 2008 so tovornjaki na pot navozili debelo plast blata, da Pšeničnik z avtom ni več mogel do hiše: »Iz obupa sem ga postavil čez cesto, menda za pol ure. Poklicali so policista, ki pa sta naročila, da morajo krivci za blato na cestišče navoziti šoder. Ko se kadi, pa polivati. Res so začeli šodrati še tisti dan in pazili so, da niso več nanašali blata.«
Tudi prašilo se je manj: »Leta 2009 sva se z Brenclom zmenila, da bom pred hišo polival sam in mi bo opravljeno delo tudi nekaj plačal. Že naslednje leto Brencl ni bil več pripravljen plačevati špricanja. Naj plača občina, ki mu je dovolila uporabljati njeno pot. Stopil sem na občino, a se o tem niso hoteli niti pogovarjati.«
| Niti denarja niso hoteli Trojna pomirjevala je zdravnik predpisal Srečku Pšeničniku: »Prizadet sem do kraja!« Da vse spominja na zaroto proti njemu, je prvič posumil po tistem, ko je takratnemu županu Jožetu Murku ponudil milijon tolarjev lastne soudeležbe za asfalt: »Saj se mu je dobro zdelo, le učinkovalo ni nič. Na svojo pest asfalta tudi ne morem polagati, ker je cesta občinska in mora vsa dovoljenja priskrbeti občina.« |
Stopnjevanje ob vikendih
Pred štirimi meseci so prenehali z gumami: »Proti koncu junija pa je druga firma v dogovoru z občino začela v jamo dovažati odpadni material Slovenskih železnic – ta nastaja ob prenovi proge med Pragerskim in Ptujem – s tovornjaki, ki prepeljejo do 25 ton. Ko vozijo mimo, vse okrog hudo vibrira, na hišnih zidovih so se pojavile prve razpoke.«
Iz obupa in nemoči zaradi razpokanja ter tudi zato, ker so znova opustili protiprašno zalivanje poti, je Pšeničnik ponovno protestno postavil avto pred hišo prečno čez pot: »Ko je čez čas pripeljala cisterna ter poškropila cesto, sem avto umaknil, vozniki ustavljenih tovornjakov so zaploskali. Od tedaj škropijo.«
A razpoke rastejo: »Ne vozijo vsak dan, ampak največ ob vikendih. Naštel sem 22 voženj v pol ure, kar pomeni več kot 800 v 24 urah!«
Trpijo medčloveški odnosi, pove Pšeničnik: »Z Antonom Leskovarjem sva se nekoč pozdravljala, odkar pa bi se kot župan moral soočiti s to težavo, ko se srečava, raje pogleda stran.«
Direktor občinske uprave Damjan Napast mu je na vlogo za ureditev ceste 12. septembra odpisal, da je odbor za gospodarsko infrastrukturo 22. avgusta sklenil, da letos tukaj ne bodo asfaltirali, ker nimajo predvidenega proračunskega denarja.
Pšeničnik je prepričan, da bi asfaltna plast nevtralizirala vibracije težkih tovornjakov in hiša ne bi več pokala: »Tako mi je zagotovil strokovnjak za cestne gradnje.«
Se bo moral Srečko Pšeničnik v nedogled donkihotsko bojevati z občinskimi mlini na veter?
Županova beseda
Kidričevski župan Anton Leskovar je povedal, da se občina ne čuti odgovorne za Pšeničnikove težave: »Vzrok za razpoke je treba iskati drugje, saj je hiša zgrajena na gramozni jami, ki je bila zasipana kakšno leto pred začetkom njegove stanovanjske gradnje, ki spada med razpršene gradnje. Če bi občina imela kak vpliv, je tam ne bi dovolila. Moje osebno mnenje je, da hiša poka, ker je zgrajena na bivši gramozni jami. Verjetno promet res kaj pripomore, posedalo pa bi se v vsakem primeru.« Če se, ko sreča Pšeničnika, res ozre stran, je župan odvrnil: »Ob nikomer ne storim tega. Če vam po pravici povem, Pšeničnika niti ne poznam.« Od težave ne beži: »Moje načelo je, da je treba problem stisniti k sebi, ne ga tiščati stran.« Ve, da so občinski možje – ne pa on sam – Pšeničniku obljubljali asfalt: »Res so ga, kot je tudi res, da sredstev za ta namen nimamo.« |
