Porodnišnico so oprali krivde za Nejino paralizo

MURSKA SOBOTA – »Težko je opisati šok, ki ga doživijo starši, ko se jim rodi otrok s cerebralno paralizo (CP),« pišejo na spletni strani staršev otrok s CP. Cerebralna, kar pomeni možganska paraliza, ni bolezen – izraz označuje skupino trajnih okvar možganskega tkiva, ki nastanejo zgodaj v življenju in onemogočajo popoln nadzor nad gibanjem: »Lahko se razvije že v nosečnosti ali pri dolgotrajnem težkem porodu, ko otrok utrpi pomanjkanje kisika, kar trajno poškoduje možgane. Pogostejša je pri nedonošenčkih (...), povzroči jo lahko tudi huda okužba možganskega tkiva, meningitis ali huda poškodba glave.«

Kaj se je zapletlo?

Da ima njuna Neja CP, Dragici Farkaš in Robertu Rituperju ni najprej sporočil zdravnik. Opažala sta njene težave z ravnotežjem. Zato se lahko le plazi, shoditi ne more. Ni mogla kot drugi otroci držati stekleničke z dudo in še marsičesa ne.

Podrobnosti o CP in vzrokih nastanka sta izvedela z interneta ter tudi, da bi morala medicina razjasniti, kdaj se je zgodila poškodba možganov zaradi pomanjkanja kisika: »Vendar z žalostjo ugotavljava, da se temu – vsaj v našem primeru – izogiba.«

Neštetokrat sta obnavljala vse faze nosečnosti, poroda in obdobja po njem. Do sedmega meseca je Dragičina nosečnost v letu 2004 potekala normalno: »Takrat me je začelo boleti pod desnim rebrom. Z domnevo, da bi lahko šlo za sindrom hellp, odpoved notranjih organov, me je zdravnik napotil na temeljitejše preglede v porodnišnico v Rakičanu. Na srečo ni bil sindrom hellp, so pa ugotovili začetek sladkorne bolezni in mi predpisali dieto.«

Dragici so pet dni po predvidenem roku poroda umetne popadke sprožili v torek, 17. avgusta, okrog enajstih: »Nihče ni omenil, da bi bilo moje stanje kaj posebnega. So se mi pa pojavile hude bolečine, ki so se stopnjevale, tako da se dogajanja po 16. uri preprosto ne spomnim več. Niti kako sem rodila niti preostalega, zavedam se šele dogodkov tri dni pozneje.«

Robert je prišel v porodnišnico okoli 15. ure: »Odpeljali so me v sobo k ženi in naju do 18.30 pustili večinoma sama, le na vsako uro enkrat so prišli bežno pogledat. V tem času sem ženo večkrat nesel na stranišče, saj sama ni mogla zaradi bolečin. Nanje sem, ko je vmes prišla pogledat okoli 16.30, opozoril zdravnico. Da niso nič posebnega, je odvrnila in odšla. Ko je spet prišla naokrog, pa je na kardiotokografiji (CTG) očitno opazila nekaj posebnega, saj je takoj sklicala osebje. Z Dragico so pohiteli do operacijske sobe. Pred njo čakajočemu na hodniku so mi rekli, naj odidem in se vrnem čez kakšno uro. Ob vrnitvi okoli 20. ure mi je sestra dejala, da je žena rodila, a ne morem ne do nje ne do hčerke, ker se je porod zakompliciral. Vrnem naj se zjutraj.«

Ob maternico

Ko je Robert prišel v sredo okoli 9.30, je pri bolnišnici pristajal helikopter: »Takoj sem pomislil, da je nekaj hudo narobe z mojo ženo ali otrokom. Stekel sem za zdravstvenim osebjem, ki je izstopilo iz helikopterja, in videl, ko so na hodniku prevzeli hčerko. Takrat sem jo prvič videl – v inkubatorju. Neka sestra me je mirila, da ni nič takega, samo kolca se ji. Že je helikopter z Nejo poletel proti ljubljanskemu UKC.«

Zvečer se je Robert, za spremstvo je zaprosil svojo mamo, zglasil v Rakičanu: »Zdravnica je rekla, da je bila Dragica ponoči operirana in je zunaj smrtne nevarnosti. Na hitro so me spustili k njej v šok sobo, delovala je zelo izmučeno. V šok sobi je ostala še tri dni.«

Naslednji dan je Robert vstopil v ljubljanski UKC: »Pustili so me k Neji, informacij o njenem zdravstvenem stanju pa nisem dobil. Naslednje dni so pravili le, da se ji stanje izboljšuje.«

Iz pogovorov z ljubljanskimi in rakičanskimi zdravniki je Robert dobil vtis, da je vse hudo mimo in da bo sčasoma vse v redu. Dragica je prišla domov po desetih dneh, Neja nekaj dni zatem.

Nadaljuje Dragica: »Četrti dan po porodu s carskim rezom mi je zdravnica povedala, ker niso mogli zaustaviti krvavitve, da so se odločili za odstranitev maternice. Šele pozneje sem začela dojemati, kaj to pomeni. Da bo Neja moja edinka.«

Nejine težave so se začele kazati okoli prvega leta: »Da ima CP, so prepoznali pozneje med terapijami v ljubljanski Soči. Počasi sva z možem začela dojemati, da bi bili vzrok za možgansko okvaro lahko zapleti pri porodu.«

Izmikanje z dokumentacijo

Robert: »Pri Nejinih dveh letih sem šel v porodnišnico prosit za dokumentacijo. Izpis CTG bi najbolje kazal, kaj se je med porodom dogajalo. Z izročitvijo so se izmikali, ob treh pisnih prošnjah sem moral čakati dobrega pol leta, da sem lahko vpogledal v papirje in si jih fotokopiral.«

Za razlago je prosil strokovnjake: »Vsi so ugotavljali, da ni popolna, še najbolj je štrlelo, da je izpis CTG za kritičen čas prazen. Prej in pozneje je krivulja jasna, za kritičen čas je ni. Je izbrisana ali kaj? To daje misliti. Naposled sva stopila k odvetniku, ali je primer morda zrel za tožbo. Od porodnišnice v Rakičanu zahtevane popolne dokumentacije vse do zdaj, po dveh sodbah, še nisva dobila. Tudi zato izgubljeni sodbi doživljava kot nepravični in za naju ter Nejo ponižujoči. Okrožna sodnica je brez zaslišanj sodelujočih pri porodu razsodila le na podlagi dveh izvedenskih mnenj, mariborske zdravnice in zdravnika.«

Izvedenka je med drugim povedala, da bi morala imeti za oceno na voljo 9 parametrov, a sta le dva: »Manjkajo izjemno pomembni podatki.« Zdravnik izvedenec je pritrdil, da so CTG-zapisi slabi, a še uporabni, tako »da smo lahko ocenili, da ni prišlo do nekih odstopanj od klinične prakse, ki bi jo delali kjer koli drugje v Sloveniji«. Zagotovil je, da je bil porod opravljen ustrezno. Preprosto rečeno – porodnišnica ni zamočila!

Sodišče je ob ugotovitvi, »da je bilo ravnanje zdravstvenega osebja v Splošni bolnišnici Murska Sobota, glede na njihovo specialistično stroko in področje dela, izvršeno strokovno in z vsemi potrebnimi preiskavami v skladu s sprejeto medicinsko doktrino in po pravilih stroke«, zaradi česar »zdravstvena organizacija ni odškodninsko odgovorna«, zavrnilo tožbeni zahtevek Dragice Farkaš in Roberta Rituperja. V obrazložitvi piše: »Do pomanjkanja kisika in cerebralne paralize je pri otroku prišlo že med nosečnostjo in ne zaradi malomarnega opravljanja poroda zdravstvenega osebja.«

Višje sodišče v Mariboru je potrdilo, »da je sodišče prve stopnje pravilno ugotovilo, da tožena stranka ni storila očitane napake«.

Njun odvetnik zahteva revizijo postopka, Dragica in Robert pravita: »Saj kaj drugega niti nisva mogla pričakovati, pravijo ljudje. Da te sodišče denarno iztisne in psihično izčrpa, čutiva že tudi sama na sebi. Slišiva ljudi, da podobnih primerov posledic, ki jih nosijo starši in otroci zaradi zdravniške nepozornosti med porodom, sploh ni malo. Če bi nam uspelo, bi naš primer lahko postal vzorčen za mnoge druge primere otrok s CP. Tega si pa sistem zlepa ne bo dovolil.«

A kakor koli že: »Vse, ki so doživeli podobno, prosiva za izmenjavo izkušenj na www.facebook.com/RazkrijZgodbo.«