Za sijajne dosežke slovenskih kajakašev in kajakašic na divjih in mirnih vodah v zadnjih letih je zelo zaslužen mož, okoli katerega se v kajaku vrti marsikaj, on je središče kajakaškega omrežja. To je direktor kajakaških reprezentanc Slovenije Andrej Jelenc, petdeset jih je imel lani. Jelen, kot mu pravijo športni prijatelji, je zelo umirjen in preudaren mož, narava ga je obdarila tudi s sivimi možganskimi celicami, zanj velja, da zna (skoraj) vedno pravilno reagirati in ravnati ter po potrebi tudi pragmatično in brez pretirane evforije ukrepati. Evforija ga – če me spomin ne vara – še nikdar ni zanesla. Ta konec tedna bo spet velika tekma v kultnem Tacnu, naši bodo na Savi pod Šmarno goro ponovno pri vrhu, o tem ni nobenega dvoma. Za pohanega piščanca pri bližnjem Koširju grem stavit, da se bodo slovenski divjevodaši danes in jutri ponovno vzpenjali na zmagovalni oder.
Ljubljančan Jelenc, doma z morosta (Rakovnik, Galjevica ...), od koder je vrsta nekdanjih in sedanjih vrhunskih kajakašev in kajakašic, član kluba z Livade ob Ljubljanici, je bil med svojo športno kariero nadvse uspešen kanuist na divjih vodah. V spustu, ki ni olimpijska disciplina, je osvojil skoraj vse, tudi devet medalj na svetovnih prvenstvih ima, bil je svetovni prvak in leta 1989 je dobil Bloudkovo nagrado ter bil izbran za slovenskega športnika leta. Kajakaški šampion je po končani karieri diplomiral še na fakulteti za šport in se posvetil trenerstvu. Bil je tudi trener slovenske reprezentance v slalomu na divjih vodah. Pozneje, ko so se spremenile nekatere strokovne zadeve v slovenskem kajaku na divjih vodah in so reprezentante, dekleta in fante, prevzeli individualni oziroma klubski trenerji, je Andrej postal direktor kajakaških reprezentanc. Že zdavnaj bi verjetno magistriral in dosegel doktorat, če njegov kajakaški delovnik ne bi trajal od 12 do 16 ur. Družinski oče, z ženo Romi imata odraslo hčer Nino, diplomantko fakultete za družbene vede, ki ima opravljen tudi magisterij in je prav tako vpeta v kajakaški šport, je popolnoma predan kajaku.
Prav on je tisti, ki se je vrsto let zavzemal za to, da bi imeli v svetovni špici, kot rad reče sam, vse čolne, in ne samo moških kajakov enosedov, temveč tudi dekleta v kajaku in cvajerje (kanuje dvosede), ter kajpak vrhunske kanuiste, kar danes Benjamin Savšek in Anže Berčič nedvomno sta, prav tako tudi primorski dvojec Luka Božič-Sašo Taljat in dekleti Urša Kragelj in Eva Terčelj.
Prihaja nov Marušič – Vid Svež je še spomin na odličnega kajakaša na divjih vodah, slalomista Fedjo Marušiča, letnik 1971 je olimpijec iz Atlante 1996, iz Solkana je prihajal, Soča teče tik pod njegovo hišo. Fedja, diplomirani inženir kemije, se od kajaka ni poslovil nikdar, zdi se, da je ljubezen do čolna in veslanja na divjih vodah tako velika, da ne odtehta nič drugega. Ko so mu pred leti na Inštitutu Jozef Stefan ponudili službo in delo raziskovalca in mu s tem na stežaj odprli vrata do doktorata, se je raje odločil za trenerstvo v kajaku. Da je trenersko delo vsaj pri nas in tudi v kajakaškem športu slabo plačano, trenerska zgodba pa zelo nezanesljiva in tvegana, ni treba poudarjati. Toda Fedja je posebnež, boem in še kajakaški zasvojenec. Da bi bila zadeva še bolj zanimiva, na svoj velik kajakaški talent že nekaj let opozarja tudi njegov sin Vid Kuder Marušič in ni se moglo končati drugače, kot da je Fedja zdaj trener svojega sina. Rosno mladi kajakaš že uspešno stopa po poti uspehov, ki sta jo začrtala njegov oče in stric Aleš Kuder, pred leti prav tako odlični kajakaš, zdaj uspešni trener celjskih divjevodašev in tudi reprezentančnih selekcij. Vid je znal dobro unovčiti odlične kajakaške gene: na nedavnem svetovnem prvenstvu za mladince v Avstraliji je namreč zasedel drugo mesto in osvojil srebrno kolajno. |
A Jelen je forsiral tudi kajak na mirnih vodah, kljub godrnjanju nekaterih vplivnih mož v kajakaški srenji, seveda divjevodašev. Tudi nekatere odlične poznavalce slovenskega športa je presenečalo, od kod tako zavzemanje Jelenca za mirnovodaše, češ, naj se raje ukvarja s slalomisti. Toda Jelenc, ki je lahko neizmerno trmast in načelen, se na pripombe ni oziral, ignoriral jih je. Hodil je na Obalo, se pogovarjal, svetoval, miril sprte klubske funkcionarje ob morju in Jernej Župančič Regent ter Špela Ponomarenko (poročena Janić, ki je v veselem pričakovanju in letos ne tekmuje), oba iz Kopra doma, sta postala vrhunski kajakaš in kajakašica na mirnih vodah tudi po svetovnih merilih.
Danes Jelenc že žanje uspehe, čez nekaj let, ko bodo prišli fantje z Mosta na Soči, bo še bolje. Prav on je tisti, ki tam vsestransko podpira mlada trenerja Dejana Testena in zdaj nekdanjega odličnega mirnovodaša, tudi olimpijca, Jerneja Župančiča Regenta. Jernej je po očetovi strani pravnuk pesnika Otona Župančiča, po mamini pa sorodnik politika in publicista Ivana Regenta, rojenega v Kontovelu pri Trstu in pozneje živečega v Ljubljani. Tako ne preseneča lahkota, s katero pravnuk velikega poeta oblikuje svoj blog, mislim, da bi mimogrede lahko pisal tudi odlične reportaže in podobne članke, oziroma jih za revijo Kajak & kanu tudi piše. Sam pa skromno meni, da se je v dveh generacijah žilica za pisanje že zelo razredčila.
Vseskozi je Jelenca v njegovih akcijah podpiral še en morostar, kot sami sebe imenujejo Ljubljančani iz barjanskega dela mesta, predsednik Kajakaške zveze Slovenije Bojan Žmavc. Ta je preizkušeni maček kajakaškega športa; ravno prav je bil v mladosti tekmovalec, nič posebnega sicer, v dvojcih je tekmoval, da ve, za kaj gre v čolnu, drugo pa tako in tako obvlada. Diplomirani pravnik, odličen organizator, taktik in kombinatorik, kakršen je, je Žmavc že zdavnaj odkril, da je Jelenc pravi mož za slovenski kajak, rešitev za daljše obdobje. Kajakaški šport z njim na čelu je že okrogli dve desetletji na dobri poti: naslednje olimpijske igre, čez dve leti v Riu de Janeiru, bodo to nedvomno potrdile, sta prepričana Jelenc in Žmavc. Čeprav je v športu nehvaležno napovedovati za en dan naprej, kaj šele za dve leti, je njun optimizem realen: slovenski kajak tako na divjih kot tudi mirnih vodah bo v Riu močan kot še nikoli.
