Ponoči pobili štiri pujse in jih odnesli

PODGORA PRI NOVEM MESTU – »Kako mi takšne stvari ne bi vzele volje do dela! V eni noči je šla pokojnina in pol. Ali za tri mesece položnic. Če bi prodali očiščene pujse, bi lahko zanje dobili še več,« razmišlja 64-letna Milena Drašler iz Podgore pri Straži. V nekaj dneh so tatovi kar dvakrat obiskali njihov hlev, prvič so bili uspešni, drugič se jim je zalomilo in so jo morali ucvreti praznih rok, čeprav so se lotili večjega plena.

Prvič se je zgodilo minuli vikend, v noči na soboto. »Zjutraj je šel mož v hlev, da je nakrmil živali, pa me je prišel vprašat, kam sem prašiče dala. 'Kam bi jih pa dala?' sem odvrnila. Takrat pa smo že našli sledi krvi. Očitno so storilci prišli v hlev z zadnje strani in pujse pobili kar v boksih. Morda so jih postrelili ali pa udarili s sekiro, kladivom ali katerim drugim predmetom,« razmišlja Milena. Kakšna je bila usoda štirih prašičev, težkih približno 50 kilogramov, ki so jih kupili pred enim tednom, so domači ugibali na podlagi krvavih sledi, ki so bile tudi po zidovih in vratih. »Kupili smo jih za plemenske, tudi zato smo jih pripeljali s Štajerskega, da ne bi bili v sorodu z našimi,« prida Milena.

V hlevu imajo 12 plemenskih svinj, skupaj z mladino skoraj 80 prašičev. Pa tudi slab ducat bikov redijo. Ja, trdo je življenje na kmetiji, veliko truda, vlaganj in odrekanj je potrebno, pa vprašaj, če kaj zaslužiš s tem. »Komaj za preživetje je, z možem Tonetom še penzijo dava zraven, da kmetija živi. Treba je kupiti semena pa škropiva, brez gnojil ni nič pridelka,« pripomni Milena in opiše, kako je zadnja leta s koruzo, ko letino tako neusmiljeno kroji vreme. Če bi bile razmere normalne, bi lahko na svojih njivah pridelali osem prikolic koruze, lani, ko je bilo poletje deževno, so jo štiri, pred dvema letoma pa vsega eno. Tako morajo krmo za živino dokupovati.

S krampom bi ga

Čez vikend so bili tatiči uspešni, zato so mislili, da bodo tudi v drugo. Novega podviga so se lotili na velikonočni ponedeljek. »Ura je bila okoli pol polnoči. Nismo še šli spat. Bila sem v dnevni sobi, ko sem zaslišala cviljenje prašičev. Pogledala sem skozi okno in videla, da nekdo v hlevu sveti z baterijo. Brez pomislekov sem začela kričati in se zapodila v svinjak. Videla sem jih v boksu, ravno so se hoteli lotiti večjega prašiča, takšnega 120-kilogramskega, ko so me zagledali. Eden je zakričal, potem pa so zbežali po isti poti, koder so prišli. Avto jih je čakal za hlevom. Tudi mož je bil zraven, še za avtom je stekel, a so mu pobegnili,« razlaga Milena. Očitno so bili ljubitelji svinjine na tatvino dobro pripravljeni – na zadnjem delu avta niso imeli registrske tablice, odpeljali pa so se proti Prečni.

Ko so bežali iz hleva, so v ihti pozabili orodje, s katerim so se hoteli spraviti nad nič hudega slutečega pujsa. Kramp je ostal pri Drašlerjevih, palico, na katero je bil nasajen, pa je Tone potem našel v enem od boksov. Drašlerjevi so v obeh primerih poklicali policijo. Prvič so lahko možje v modrem le popisali stanje, drugič pa so bili res hitri. »V desetih minutah so bili tu. A storilci so žal že pobegnili,« pove.

Pri Drašlerjevih dela nikoli ne zmanjka. Ob tem Milena pojasni, da je zjutraj in zvečer v hlevu, čez dan pa na njivah. Prav tako njen mož Tone, pri kmetovanju pomagata sin z družino in hčerka z otroki. »Že od nekdaj kmetujemo. Tako kot moji starši. Dvanajst otrok nas je bilo pri hiši, na kmetiji sem ostala jaz, ki sem bila najmlajša. Do leta 1979 sem bila zaposlena, tudi kmetovali smo ves ta čas, prej smo imeli še piščance. Tudi po 7000–8000 jih je bilo naenkrat. Ob treh zjutraj sem vstajala, da sem jih nakrmila, potem pa v službo. V letu 1980, ko smo začeli s svinjerejo, smo imeli celo 47 plemenskih svinj,« se spominja sogovornica.

Zaradi obilice dela na kmetiji in skrbi za otroke je službo pustila, pred 26 leti pa si je še poškodovala hrbtenico. »Gnoj smo nalagali na prikolico. Takrat smo to počeli še na roke in jaz sem šla na prikolico, da bi gnoj premetala, takrat pa mi je spodrsnilo in sem padla s traktorja,« pove. Kljub težkemu okrevanju je skrbela za živino. Vajena je trdega dela in vajena potrpeti, saj ji življenje nikoli ni prizanašalo. V klepetu pove, da je bila prvič na morju pred dobrimi desetimi leti, s hčerko čez vikend, zdaj pa gre čez poletje kak dan z upokojenci. A seveda prej postori vse potrebno v hlevu, pa tudi ko se vrne, gre najprej k živini.

Pred desetimi leti ob osem prašičev

Tatovi so njihove hleve prvič obiskali že pred desetletjem. Vlomili so skozi okno in ukradli osem prašičev. »Takrat so bile v boksih mlake krvi. Očitno so jih že tu poklali in metali skozi okno ter jih odpeljali nedaleč stran, kjer so jih razpolovili in na travnik odvrgli drobovje. Policisti so namreč po sledi vozila prišli do črev, tako da so storilci domov pripeljali čisto meso, brez odpadkov.«