Ponikovski fant za
 pusta na dopust

PONIKVE – Na Ponikvah na Dolenjskem se praznovanje začne na pustni torek zgodaj zjutraj z obrednim obhodom, pri katerem vsako hišo kot predhodnica obišče manjša skupina mask. Potem se ves dan vrstijo dogodki kot slike, dejanja v ljudski igri. Vse poteka le na pustni torek, v nedeljo je v vasi povsem mirno. Za ponikovskega fanta ali moža je že od nekdaj veljalo za sramoto, če je na ta praznik šel na šiht, zato vzame dopust. Prvi zelo zgodaj obiščejo hiše ta lepi in ta grdi – le da ne hodijo skupaj. Prvi so ta lepi: tako imenovani agent, ki ga spremlja eden ali več podivcev, včasih pa petelin in košuta. Agent v fraku z zelenim cilindrom na glavi in s torbo ponazarja uradno osebo. Ima pravico pobirati denar za določen namen, kar dokaže z žigosanim dokumentom. Gospodar ga mora, preden plača, pred njim prebrati. Poleg tega prodajajo svoj časopis.

Podivci so živahne, lepe mačkare z visokimi koničastimi kapami; oblečeni so v belo srajco s črno kravato in črnim pasom ter s pajacastimi hlačami – ena hlačnica je bela, druga rdeča, barvi zadaj sta zamenjani – in visokimi črnimi škornji. V rokah imajo kratek bič. Značilna tukajšnja lika sta petelin in košuta.

Šele za agentom in njegovim spremljevalcem se lahko od hiše do hiše kot jajčarja, torej zbiralca jajc, odpravita ta star in ta stara. Oblečena sta v ponošena, razcapana oblačila, mož z velikim klobukom iz ličkanja in s krevljasto palico v roki, starka zgrbljena s košaro v rokah; maski obeh z dolgim nosom spominjata na razpadajoč obraz. Ponikovska jajčarja do onemoglosti padata po tleh, zgrešita hišna vrata in kolovratita kot pijanca. Ti obhodniki na Ponikvah spadajo med tradicionalne maske in nastopajo vsako leto. Starši zadnja leta že otrokom sešijejo obleko petelina, košute, tudi podivcev, to pa pri odraslih fantih, ki imajo po sprejemu v fantovščino edini pravico do nošenja tradicionalnih mask, vzbuja precej nejevolje.

Vpliv Italije

Obhodi po hišah v skupinah – trojkah – trajajo skoraj do kosila. Obiskati je treba prav vse hiše, sicer ne bo sreče. Medtem se na vasi zbirajo druge mačkare. Na Ponikvah si vsako leto izmislijo kaj novega: enkrat od hiše do hiše hodi skupina kleparjev, ki bi pri vsaki hiši seveda radi kaj zaslužila, naslednje leto mrgoli podvodnih ribičev, ki prodajajo ribe (in temu primerno po vasi zaudarja), pojavijo se turisti, kopalci ob morju vseh ras in po večini bujnih oblin, stlačenih v kaj malo blaga. Zanimivi so bili hribolazci in gorski reševalci, ki so vaje izvajali kar sredi ceste, pa policaji s starim spačkom, ki so dirjali po vseh kolovozih, na glavni cesti pa ustavljali promet in kasirali. Pri južnih prodajalcih sadja in zelenjave so celo banane smrdele po čebuli in česnu, Albanci so po vasi potiskali slaščičarski voziček, do vrha naložen s sumljivimi tortami.

Popoldansko pustno veselje je na Ponikvah neponovljivo, z značilnostmi italijanskega karnevala. Vemo, pravi etnologinja Helena Ložar Podlogar, da so prav Dobrepoljci na italijansko stran nosili oziroma vozili narezano, natrgano ličkanje za tako imenovane štrozake, slamarice za ležišča. Morda se prav pod tem vplivom ta lepe in ta gospojske, torej dostojanstvene meščanske mačkare mešajo s povsem kmečkimi liki.

Vsako leto je uglašeno na drugo temo, tisto, ki je v minulem letu vaščane najbolj prizadela. Pred leti so Ponikve spremenili v Mali Pariz in na sredo vasi privlekli Eifflov stolp, problematike Romov v grosupeljski občini so se lotili s cigansko ohcetjo. Drugo leto jim je bil na poti dom za prizadete in so zanje organizirali visoko šolo, prikazali so tudi nevarnost radioaktivnosti ali pa s kritiko zaman protestirali proti odprtju kamnoloma, ki je kot rana v zeleni naravi.