Če se danes peljete skozi Senožeče, je vse bolj mirno kot tedaj, ko smo se tu skozi vozili v Trst po kavbojke, kavo in avtomobilske dele. Kraj je bil vedno pomembna prometna žila na zahod, na kar spominja tudi stara mitnica. Ime se verjetno nanaša na obsežne senožeti v okolici, Valvasor pa po Laziusu omenja še možnost poimenovanja po Senotih, keltskem plemenu, ki se je tu nekaj časa zadržalo na poti v Italijo. Prvič se Senožeče v listinah omenjajo leta 1217 v zvezi z neko tukajšnjo posestjo stiškega samostana.
Kraj je zgodaj pridobil trške pravice, pomembno pot – imenovali so jo cesarska – pa je varoval grad nad naseljem. Prvotni Stari grad je stal na hribu, ohranjene so zgolj ruševine. V 17. stoletju je plemiška družina Porzia ob vznožju grajske vzpetine postavila dvorec Snosetsch, v katerem je bilo tudi okrajno sodišče, današnji čas pa je prav tako dočakal v ruševinah.
Rahlo odmaknjena od glavne ceste stoji župnijska cerkev sv. Jerneja, ki je prvič omenjena leta 1445. V prvi polovici 18. stoletja so dozidali kapeli in zakristijo, ladjo so obokali v 19. stoletju. V notranjosti so bogati baročni oltarji (glavni z letnico 1757) in nagrobne plošče iz 17. stoletja. Ob cerkvi sta večji grobnici znanih in premožnih Senožečanov, ena od njiju pripada družini Dejak, ki je leta 1820 tu ustanovila pivovarno.
Ob sprehodu skozi kraj boste naleteli na lepo ohranjena in urejena kamnita korita (fontane) s pitno vodo, ki so nekdaj služila za napajanje živine in pranje, zaradi česar so bila prostor srečevanja, druženja in prenosa novic. Fontana je bila zaključek prvega vodovoda v kraju, zgrajenega že leta 1865. V Senožečah so porušili nekdanje župnišče oziroma po domače Jančarjevo domačijo, več kot 200 let staro hišo sredi vasi. Od stavbe je ostalo le pročelje s slikovitim portalom.
Zbiratelj Zdravko Čuk sredi Senožeč hrani zanimivo etnološko zbirko, v kateri je množica predmetov, ki pričajo o življenju v teh krajih. Tako lahko najdete obsežno število razglednic iz Senožeč in drugih primorskih krajev, vezane izdaje Bleiweisovih Kmetijskih in rokodelskih novic, zbirko glasbil, v lasti ima celo eno najbogatejših zbirk citer v Sloveniji. Ohranja predmete iz Pivovarne Adria, ki je nekoč delovala v Senožečah, izdelke senožeških kotlarjev iz družine Sila, nekaj predmetov iz Starega gradu in še marsikaj. Obisk je možen, če je prej napovedan (05-765-50-34).
Na promet skozi naselje spominja ohranjena mitnica z začetka 13. stoletja, kjer so sprva devinski gospodje, pozneje pa tudi drugi lastniki pobirali pristojbine za tovorjeno blago, zrasle so številne furmanske gostilne, cvetela je obrt, prirejali so sejme. Žal je danes v žalostnem stanju.
Na trgu ob kamnitih koritih boste spoznali kipa dveh pomembnih osebnosti: eden je namenjen Rudolfu Cvetku (1880–1977), nestorju slovenskega sabljanja in našemu prvemu olimpioniku, drugi pa Danilu Zelenu (1907–1941), vojaškemu vodji organizacije TIGR, ki je padel v prvem spopadu z italijanskimi okupatorji leta 1941.
Senožeče so imele od 1820. pivovarno, ki je pozneje dobila ime Adria po tržaški družbi, ki jo je kupila. Po njej se je imenovalo veliko gostišče, stavba še stoji sredi kraja. Pivovarna je bila tako velika, da je bila resna konkurenca ljubljanskemu Unionu, njeno pivo pa je spominjalo na plzensko. Kraj je dal tudi veliko ljudi, ki so se ukvarjali s pomorstvom, zato Senožečam pravijo slovenska pomorska postojanka na kopnem. Iz Senožeč vodi več poti v zanimive kraje in vasi, kot so Vremščica, Vrabče in druge. Po gozdnati okolici je speljana slabe tri kilometre dolga gozdna učna pot Djestence. Ob njej spoznavamo drevesne vrste in pomen, ki ga je imel gozd za domačine, saj so v Trst prodajali oglje in drva.
