Pomoč za bolnega sina vrača z dobrimi deli

ŠMARCA PRI KAMNIKU – Bilo je leta 2007, ko smo v Slovenskih novicah pisali o družini Zorman iz Šmarce pri Kamniku. Takrat petletni Anže, ki je zaradi cerebralne paralize obsojen na invalidski voziček, je nujno potreboval dvigalo. Zormanovi namreč živijo v zgornjem nadstropju stanovanjske hiše. »Naš fant je hitro rasel in z ženo Albino sva se zavedala, da ga kmalu ne bova mogla več nositi po stopnicah,« razloži oče Simon. Tudi po zaslugi našega članka ste dobri ljudje za bolnega dečka zbrali nekaj tisoč evrov, da so postavili dvigalo. Pomoči Simon ni pozabil: »Zato sem se zaobljubil, da bom to dobroto z nečim poplačal.«

Že šest let prireja koncerte

»Bi lahko objavili kakšno novičko o tem, da prirejam dobrodelni koncert? Saj veste, da bo čim več ljudi izvedelo zanj,« nas je v začetku marca prosil Simon. In članek je bržkone spet dosegel namen. Prejšnjo soboto, ko smo tudi mi obiskali dvorano šmarskega kulturnega doma, je bila ta nabito polna.

Prijetna prireditev, ki jo je s humornimi vložki popestril voditelj Kondi Pižorn, se je sklenila s prav posebnim nastopom. Luči so se ugasnile, slišal se je le zvok električne kitare, na katero je brenkal Anžetov 17-letni bratec Tadej. S prijateljema, Ello in Mihom, je nato odpel Cohenovo legendarno Hallelujah. Mravljinci so nam šli po telesu in marsikateri obiskovalec je imel solze v očeh. »Eccentric trio, kot se imenuje naša skupina, je nastala prav zaradi tega koncerta. Ideja je padla spontano, sestavljamo pa jo trije mladi: Tadej, ki prihaja iz družine, v kateri je invalid, jaz, ki prihajam iz ‘normalne’ družine, ter Miha, ki je sam invalid. Naše geslo je: Ni važno, kdo si, ni važno, kaj si, važno je, da smo skupaj,« nam je po koncertu povedala 19-letna Ella.

Sicer pa to ni bil prvi koncert, ki ga je organiziral Simon, prireja jih namreč že šest let zapored. »Kot sem že omenil: na takšen način poskušam povrniti dobroto ljudi, ki so mi pomagali, ko je bilo meni najhuje.«

Stroški le s Sazasom

Vsak koncert, ki ga organizira, ima točno določen namen. Letos se zbira denar – akcija poteka še do konca maja –, da bo Simon otroke s cerebralno paralizo peljal na tridnevni tabor na turistično kmetijo v Radmirje. »Kot vsi otroci se tudi ti s posebnimi potrebami zelo radi družijo, sploh v naravi. Radi imajo živali, pomirjajo jih na čisto poseben način. A žal je takšen tabor povezan z velikimi stroški in starši, ki so finančno že tako zelo obremenjeni, svojim otrokom le stežka privoščijo to, kar je za večino samo po sebi umevno,« razloži Simon.

Vsi nastopajoči so se odpovedali honorarju. »Za to sem jim res zelo hvaležen. Začel je Komorni pevski zbor Šutna iz Kamnika, katerega član sem tudi sam. Fantje in punce mi stojijo ob strani že od prvega koncerta,« pove. Nastopili so še mešani pevski zbor Odmev Kamnik, skupina Las Gafas, ansambel Skrivnost, trio trobent iz Glasbene šole Kamnik in že prej omenjeni Eccentric trio.

»Še veliko drugih ljudi mi je priskočilo na pomoč. Marjan Novak - Škatla, znani umetnik iz Kamnika, mi je – kot vsako leto – podaril eno od svojih prekrasnih slik, da smo jo uspešno zlicitirali, prav tako je nekaj svojih umetnin podarila mlada umetnica Petja Maselj. Gospodinje iz Šmarce so napekle pecivo za pogostitev po koncertu, tudi za dvorano in ozvočenje mi ni bilo treba odšteti niti centa. Pravzaprav je edini strošek, ki ga imam s prireditvijo, prispevek za Sazas, ki za izvajanje vsake skladbe zahteva določen znesek.« Tudi če je koncert dobrodelen? »Na žalost,« Simon skomigne z rameni.

No, stroškov, ki jih ima s telefonom in prevozom – celotna družina Zorman se je na koncert intenzivno pripravljala vsaj zadnje tri tedne –, Simon pač ne šteje. »To mi ni težko. Mi je pa včasih zoprno prositi izvajalce, ali bi lahko nastopali za boglonaj, ker vem, da so časi težki. Za vse. Žalostno je, da moramo imeti toliko dobrodelnih koncertov in da se na toliko koncih zbira denar, predvsem kadar so vpleteni bolni otroci. Za njih bi morala, če bi bil sistem takšen, kot bi moral biti, poskrbeti država,« je upravičeno kritičen Zorman.

Ko ga za konec vprašamo, ali bo koncert tudi naslednje leto, se naenkrat oglasi žena Albina: »Vsakič reče, da to je pa res zadnjič, a mu čisto nič ne verjamem,« se zasmeje. »Res je. Včasih sem od priprav tako utrujen, da bi kar obupal. A ko potem vidim nasmejane obraze otrok, za katere zberemo denar, spet dobim motivacijo. Tako ali tako pa je največja motivacija moja družina – žena, ki mi vedno stoji ob strani, ter moja čudovita sinova Tadej in Anže, na katera sem izjemno ponosen.«