CERKVENJAK – Družina Rojkovih, ki je do januarja letos živela v Čagoni v Slovenskih goricah, ima za sabo težko desetletje: pet otrok in oče so leta 2001 izgubili mamo, ki je pri 35 letih umrla za rakom. Oče Slavko je ostal sam s petimi otroki in njihovo odraščanje oziroma življenje na borni zaplati zemlje ni bilo lahko. Letos, zadnjo januarsko nedeljo, pa jim je ogenj do tal požgal hišo, v kateri so živeli.
Gasilci so prišli hitro, a rešiti niso mogli kaj dosti. »Stvari so lahko rešili samo od tam, kjer smo na novo naredili dve sobi,« razlaga 20-letna Tanja. »Vse preostalo je bilo neuporabno, očetova soba, kuhinja, dnevni prostor,« našteva. Tam, kjer so nekoč hodili po hiši, je zdaj pogorišče s kupi neuporabnega gradbenega materiala. Modro-oranžno nebo je v barvah ognja simboliziralo to, kar je Rojkove doletelo v zimskem mrazu ob začetku leta.
Tanjin brat Jaka doda: »Jaz sem zadnje leto pri punci, treba pa je poskrbeti za preostale. Mislim, da smo kar v redu reagirali.« Najstarejši brat Janez si je družino ustvaril daleč stran v Logarski dolini, zato sta glavno skrb za mlajša brata in očeta prevzela Tanja in Jaka. Oče je imel srečo v nesreči: v času požara je bil teden dni v mariborski bolnišnici. Ob prvem obisku novinarja Slovenskih novic še niso vedeli, kako povedati očetu, kako grozno so zublji pogoltnili domače ognjišče.
Najprej k sorodnikom
Prve dni po nesrečni nedelji so se za prvo silo nastanili pri sorodnikih: »Jaz sem bila pri botri, oče je bil v bolnišnici, sem pa zelo slabo spala prve dni,« se spominja Tanja. Moraš se navaditi, doda njen fant Robi. Jaka pa pove, da pravega časa za šok niti ni bilo: »Treba je bilo začeti čistiti pogorišče, ob tem pa smo čistili še to hišo, v kateri smo zdaj. Ostali smo tudi brez stvari, ki so se v ognju spremenile v prah in pepel.«
Kmalu po nesreči se niso odzvali le bralci Slovenskih novic, ki so za družino Rojko dobrodušno prispevali denarno pomoč po najboljših močeh in zmožnostih, ampak tudi okoličani. Lastnik sto let stare kmetije v bližnjem Cerkvenjaku je Rojkovim šel na roko, da jim je za leto dni ponudil nastanitev v stari hiši z nizkimi oboki, kjer zdaj plačujejo režijske stroške. Vmes, med požarom, selitvijo in novo nastanitvijo, pa je treba delati, da se ohrani služba, pripovedujejo Rojkovi. Ravno ob našem odhodu je tudi Tanja hitela v nočno izmeno, Jaka pa se je pripeljal iz dnevne izmene. Osemnajstletni Gregor se je vmes naselil v internatu v Mariboru, kjer pridno hodi v šolo, najmlajši Aleš je v rejništvu. A tako brata kot oče so zadovoljni, da imajo streho nad glavo.
Težke preizkušnje
Požar v družinski hiši je bil samo eden od težkih dogodkov za Rojkove; že leta prej je smrt mame korenito spremenila življenjske poti in lagodje; oče, ki je ostal s petimi otroki, ima tudi sam zdravstvene težave. Iz Tanjinega pripovedovanja dojamemo, da je morala oditi delat, ker ni bilo možnosti za študij. Zdaj h kruhu spravljajo najmlajša brata, po najboljših močeh in srčni volji, ki se pretaka med temi prehitro odraslimi otroki. Tanja dela v službi in skrbi za dom. »Meni je malo lažje, ker imam službo, ampak moram skrbeti za očeta. Tega sem se morala privajati, odkar je mama umrla,« pravi.
Kako bodo po tem, ko poteče leto dni na kmetiji, še ne vedo. »Ali bomo morali kaj kupiti ali pa zidati,« najbolj realni možnosti pove Jaka. Čeprav imajo na pogorišču priključke za vodo in elektriko, se je zapletlo po požaru: »Najprej smo bili optimisti, da bi maja lahko začeli nekaj zidati, ampak lastniki so trije in razmerja niso urejena.« Za kmetijo, na kateri so zdaj, nimajo toliko denarja, da bi jo odkupili. »Zraven stare hiše imam kos parcele, ampak verjetno letos ne bomo mogli graditi. To bi bilo še najmanj komplicirano, nato se hiša napiše na najmlajše tri,« preseneti Jaka s povsem nesebično izjavo, v kateri se še enkrat zrcali skrbnost Rojkovih za mlajše bratce – ter seveda očeta, ki biva z njimi.
Ko utihne motorka v daljavi, se sliši petje ptic, narava med hribčki je krasna, pomirjujoča, v večerni zarji se vsenaokrog umiri. V skromni hiški imajo novi dom, kuža Pufi skače okoli, in več ko je družinskih članov na kupu, bolj pomirjen je. Mačka Bunci in Kiti se mirno sprehajata okoli njega in vsi delujejo srečni v novem domu. Starega ni, ni več prostora in reči. In Tanja pove: »Najbolj nam je hudo, ker je šlo v ogenj in dim tudi vse od mame.« Toda ostali so spomini, ki jih Rojkovi nosijo v sebi in jih bodo nosili, ne glede na to, kje bo njihov dom.
Ob slovesu so se še enkrat zahvalili Slovenskim novicam za pomoč, ki so jo prejeli. Največjo zahvalo pa zaslužite bralci, ki vas je ganila in v dobrodelnost združila kruta življenjska zgodba družine, katere težavno življenje bo z vašo pomočjo vsaj kanček lažje.