V vojaškem muzeju v Pivki je od danes naprej na ogled razstava Oklep svobode. Na njej bo predstavljena tudi ena od prikritih zgodovinskih tem, to je pomoč ZDA Jugoslaviji v petdesetih letih. Razstavo je podprlo ameriško veleposlaništvo v Sloveniji.
Gre za izjemno veliko pomoč Titovemu režimu v najbolj kritičnih trenutkih spopada s Sovjetsko zvezo (SZ) in njenimi sateliti po resoluciji informbiroja leta 1948. Pri Titu in njegovih sodelavcih je vzbujala izjemno nelagodje, saj so bili zavedni komunisti, zato so jo potisnili v pozabo in se o njej ni veliko govorilo. Hruščov je Titu javno očital, da živi od ameriškega žita. Po letu 1956 se je Jugoslavija spet oprla na vojaške dobave iz Sovjetske zveze.
Tretja vojaška sila v Evropi
Prav ameriška pomoč naj bi preprečila sovjetsko invazijo na Jugoslavijo, ki so jo pripravljali prek Donave. Madžari, Romuni in drugi sovjetski sateliti naj bi prodrli v Jugoslavijo prek madžarskega ozemlja, SZ pa naj bi v sklepni ofenzivi zasedla Beograd. Pomoč Američanov je bila res radodarna: Jugoslovanom so takrat podarili 499 tankov Sherman, 319 najsodobnejših tankov Patton, 399 tankov lovcev na tanke Jackson in 10.000 tovornjakov. Poleg tega je jugoslovanska armada dobila 400 letal, od tega 300 sodobnih reaktivcev. Večji del ameriške pomoči, še posebno tanki, je na ogled v vojaškem muzeju v Pivki.
Jugoslavija je zaradi pretrganih odnosov s Stalinom postala članica pakta Nato, saj je v zavezništvu s Turčijo in Grčijo pred morebitno sovjetsko invazijo ščitila hrbet Italiji in Mediteranu. Takrat je bila to tretja vojaška sila v Evropi. Po ocenah ameriških analitikov je imel Titov spopad s Stalinom enak pomen kot japonski napad na Pearl Harbour. Amerika se je odločila podpreti Tita v vseh pogledih, tudi gospodarsko, s posojili, hrano, sodelovanjem na vseh področjih, čeprav je šlo za komunistično ureditev. Titov režim se je precej razlikoval od dežel realnega socializma, ameriška pomoč pa je Jugoslaviji omogočila višji življenjski standard prebivalstva in več političnih svoboščin, kot so jih imeli v Sovjetski zvezi in njenih satelitskih državah.
V spomin vojskovodji
Akademski slikar Peter Mali je za vojaški muzej v Pivki naredil relief feldmaršala Svetozarja Borojevića pl. Bojne. Gre za prvo slovensko spominsko ploščo slovitemu vojskovodji, kar je škandalozno: Borojević je namreč za Slovence pomembna osebnost, po krivici potisnjena v pozabo. Med prvo svetovno vojno, spomladi leta 1915, so imele centralne sile dva koncepta obrambe proti Italiji. Če bi obveljal nemški predlog Dunaju, naj sprejmejo spopad na Dravi in Savi, bi Slovenci postali narod izgnancev, saj bi moralo prebivalstvo v notranjost habsburške monarhije, mesta in vasi pa bi bili sistematično porušeni. Skratka – to bi bila smrtna obsodba za slovenski narod. Pet dni pred začetkom vojne je avstro-ogrski generalštab sprejel Borojevićev predlog o obrambi na Soči. Ta odločitev in uspešna obramba, ki jo je postavil Borojević, sta rešili etnični prostor.
