Pomanjkanje trka na vrata

»Varčujmo« je bil naslov prispevka v Slovencu, ki je izšel 5. januarja. »Ne zmaguje se samo s kanoni in puškami, temveč tudi z živili,« je bralce poučeval anonimni avtor. Paziti je bilo treba zlasti na kruh. Beli je potrata pšenične moke. Na kilogram pšenične moke je avtor priporočal umesiti še 20 dekagramov krompirja. Krompirja pred kuhanjem ne smemo olupiti, saj ga gre tako v nič kar petina. Avtor je opozoril na špekulante, ki samo čakajo, da bodo cene živil zrasle: »Kdor bi hotel danes oderuško na škodo bližnjega bogateti, ni vreden, da živi,« je moraliziral avtor, toda njegovih naukov ni nihče upošteval.

Kako do prihodnje žetve

Nekaj dni pozneje se je Slovenec spraševal, kako bomo preživeli do prihodnje žetve, in bralcem dal nekaj nasvetov. Pomanjkanje že trka na vrata, vojna pa se je komaj pošteno začela. Avtor se je pritoževal, da ima Ogrska dovolj žita, vendar to na Kranjsko kljub visokim cenam ni prihajalo.

Ni čudno, da je Slovenec zagovarjal drakonske ukrepe, ki bi ljudem zagotovili minimalno dnevno oskrbo. V naslednjih dneh in mesecih je bilo o tej temi precej govora, saj so oblasti tudi v Avstriji razmišljale o »vojno žitni družbi«, ki bi odkupovala in distribuirala osnovne življenjske potrebščine, podobno kot so to že počeli v Nemčiji.

Avstrija je v času miru na leto porabila 55 milijonov metrskih stotov žita, od tega jih je 15 milijonov kupila na Ogrskem, saj njena proizvodnja ni dohajala potreb dežele.

Popis zalog

Slovenec je opozarjal, da se je v zadnjem času dobava žita z Ogrskega občutno zmanjšala. Ponujali so le nekaj turščice (koruze), tako da se je časnik spraševal, kje je bilo drugo žito. Toda Madžari le niso bili krivi za vse: kranjski trgovci z žitom so ga bili prisiljeni drago kupovati na Ogrskem, doma pa so ga smeli prodajati po najvišjih določenih cenah, ki so bile seveda nižje od nakupnih. Četudi so imeli denar, le niso bili tako nori, da bi trgovali v svojo škodo. Že konec februarja je uradni list objavil cesarsko odredbo o prometu z žitom in moko. Zahtevala je takojšen popis vseh zalog in njihovo zaplembo. Posestniki zalog so lahko na mesec zadržali po sedem kilogramov moke ali devet kilogramov žita na osebo v gospodinjstvu, na enega konja so lahko porabili tri kilograme žita na dan. Vsaka poraba nad določeno količino je bila protizakonita. Že po nekaj mesecih vojskovanja je v vseh državah, vpletenih v vojno, prišlo do hude krize v oskrbi, primanjkovalo je tudi streliva in opreme. Ko je postalo jasno, da vojna ne bo kratka, so se povsod odločili za popolno mobilizacijo gospodarstva. Svobodnega podjetništva ni bilo več, vse je postalo podrejeno državi in krepitvi vojaških sil.

Koliko stane vojna

Vojna pa je tudi čas za vojne dobičkarje. Tako je tržaška Edinost konec marca objavila statistične podatke ministrstva za trgovino ZDA, po katerih je mogoče jasno videti, da je ta država že po nekaj mesecih vojne v Evropi izjemno obogatela. Samo hrane in žita so tujcem v kratkem času prodali za dobrih 600 milijonov dolarjev, nekajkrat več kot pred vojno. Za med je šla tudi prodaja orožja, streliva in razstreliva. Američani so izdatno kreditirali antantne sile. Po nekaterih ocenah je ravno strah, da bi v primeru zmage centralnih sil ostale brez tega denarja, ZDA spodbudil, da so stopile v vojno na strani antante in tako omogočile njeno dokončno zmago.

Vojna je tudi izjemno draga zadeva: nobelovec in borec za mir, profesor Charles Richet, je, kot je poročal Slovenec, izračunal, da bo evropska vojna stala 250 milijonov kron na dan in da bo v Evropi mobilizirala 20 milijonov vojakov, od tega jih bo polovica sodelovala v bojih na fronti. V tridesetih dneh vojskovanja bo uničena tretjina vsega vojnega materiala, ki ga ima na voljo neka država, tako da bo vojskovanje zahtevalo ogromno denarja. Če pogledamo nazaj, vidimo, da so bile ocene profesorja Richeta zelo optimistične.

Se nadaljuje ...