JESENICE – Iz železarskega mesta smo prejeli pismo. »Zasledila sem, da boste pomagali družinam v stiski. Res sem pozitivno presenečena, saj se kaj takega ne zgodi kar tako. Kapo dol. Dobila sem občutek, da ste s tem prinesli malo sonca,« je zapisala Najana Tejlor Mavc, mati samohranilka štirih fantov, eden že guli srednješolske klopi, drugi trije so v osnovni šoli. »Življenje nam ni bilo kaj preveč naklonjeno, saj smo morali bežati od mojega prvega nasilnega partnerja, bili smo nastanjeni v varni hiši in v materinskem domu. Ko so se stvari malce pomirile, smo prišli do najemniškega stanovanja, vendar mi čez čas lastnica ni več podaljšala pogodbe. Razumljivo, želela je dom zase, potrebovala ga je,« pove Najana. »Spet smo morali v materinski dom. Borbe so bile iz dneva v dan. Strah, obup, žalost, depresija … Sinovi so me držali pokonci.« V vseh teh nesrečnih letih je resno zbolela: »Odstranili so mi maternico, odkrili so mi tumor na jetrih. A spet me čaka operacija.« Na srečo ima zaupanja vredni prijateljici, ki sta že ob prvi operaciji poskrbeli za njene otroke, tudi zdaj bo enako. »Zaradi vseh teh zdravstvenih težav sem težko zaposljiva. Starejši sin je šel živet v stanovanjsko skupnost, preostali trije so pri meni in našli smo najemniško stanovanje na Jesenicah, čeprav izhajamo iz kranjskega okoliša,« razloži izučena šivilja. Za najemnino plačuje 240 evrov, stroški se naberejo do 400 evrov, kajti mlajši sin je alergik in potrebuje dietno prehrano. Ker je v najemniškem stanovanju, se Najana zaveda, da morajo biti vse tekoče stvari poplačane redno in v roku. »Nekaj mi je ostalo za nazaj, prejela sem že en opomin zaradi tega, ker nisem mogla plačati učbenikov za enega od sinov, tudi nekaj drobnarij je, ki se mi vlečejo.« Potem potegne iz predala položnice, večina jih je bila plačana. »Veste, pismo sem vam poslala in tako poprosila za pomoč, a si nisem mogla misliti, da me boste tako razveselili.« Glavnina položnic je bila že obdelana na bančnem okencu. »Dan pred vašim prihodom sem si sposodila denar in plačala tekoče stroške in elektriko.« Pa smo dali na kup, kar je neplačanega, in spoznali, da je treba plačati le manjše stroške za otroške šolske potrebe za trojico fantov. In kaj zdaj? Do 150 evrov, kolikor smo obljubili, da jih namenimo izbranim posameznikom za plačilo položnic, je manjkalo še kar precej. Podržali smo plačano položnico upravitelja stavbe, vzeli v roke telefon in poklicali na podjetje Dominvest Jesenice. Ko smo jim razložili naš klic, naš namen in povzeli razmere, so nam prijazno posredovali vse potrebne podatke in tako bomo poleg tistih položnic za otročad, ki so datirane še za januar, poplačali še položnico za upravljanje in tekoče stroške stavbe za februar. »Iz srca se vam zahvaljujem sama in še v imenu mojih sinov, saj mi bo zdaj veliko lažje. Za nekaj časa bomo rešeni skrbi,« smo slišali ob slovesu.
