Ema Marija Hudelja iz Preddvora, študentka socialne pedagogike Tina Čadež iz Škofje Loke, ki je končala evropske študije, Nika Vilar iz Medvod, antropologinja, Koprčanka Mihaela Kotar, zgodovinarka, in bodoča modna oblikovalka Jasna Slaček iz Ljubljane se pred odhodom v Peru niso poznale. Vedele so le, kaj je njihovo poslanstvo: delo z otroki, priprava delavnic in poučevanje. Proučile so značilnosti ter posebnosti te južnoameriške države in se poskušale pripraviti na različne položaje, v katerih bi se lahko znašle na poti ali med bivanjem. Šesttedenska avantura, z uradnim imenom projekt Peru 2013 – programa Pota, je presegla njihova pričakovanja.
Za mlade ni dela
»Evropejci imamo zelo omejene predstave o Latinski Ameriki. Pričakovale smo veliko revščino in slabe razmere, kakor smo prebrale v knjigah ali videle po televiziji. A to je samo ena podoba, realnost je povsem drugačna,« pravi Ema Marija Hudelja. Dekleta so upoštevala priporočila in s seboj vzela stara oblačila. V Limi so bile zato videti kot brezdomke, saj so bili domačini lepo oblečeni, podobno kot pri nas. V vasici Pucara, 3500 metrov nad morjem, so jih sprejeli z odprtimi rokami. Obiskov prostovoljcev iz Slovenije so vajeni in imajo z njimi tudi dobre izkušnje. Dopoldne so obiskovale šole, kjer so se ukvarjale z otroki, popoldne pa so delale v knjižnicah, kjer otroci vsak dan dve uri delajo domače naloge, pri čemer jim vedno pomagata prostovoljca. V stiku so bile predvsem z osnovnošolci, starimi od šest do petnajst let, čez vikend pa so se po župnijah v Pucari srečevale tudi s srednješolci. »Mladi zelo radi in veliko plešejo. Folklora je še kako živa. Sami se pripravljajo na plesna tekmovanja, ki jih je ogromno.«
O šolskem sistemu nimajo najboljšega mnenja. »Dostop do osnovne izobrazbe imajo vsi, bogati pa vozijo otroke v drage zasebne šole, ki so kakovostnejše. Domače naloge so sila nepraktične, saj prepisovanje različnih definicij iz leksikonov nima posebnega smisla,« pravi Ema. Javne univerze so dostopne le peščici dijakov, pogoji za sprejem so namreč zelo strogi. Preostali se morajo vpisati na zasebne univerze, a te so drage. Ko končajo študij, pa se znajdejo pred novo težavo, saj morajo diplomo dodatno plačati. Mladi v Peruju težko najdejo delo. »Ni socialnega varstva, ni nadomestil za brezposelnost, znajti se morajo sami. Perujci so zato precej prilagodljivejši od nas. Ne čakajo na pomoč, ampak se znajdejo.«
Prijazni in dostopni
V državi imajo tudi poseben predpis, ki določa, da morajo vsako leto pred državnim praznikom prebeliti fasade hiš. Dekleta so tako skupaj z otroki knjižnico odela v sveže barve. Dva tedna in pol so si vzela za potovanje in raziskovanje Peruja. Veliko so se prevozila z avtobusi, videla so obalni del, Limo, bila so v Andih, predvsem v mestu Huaraz in njegovi okolici, kjer so si ogledala ledenik Pastoruri, ki leži 5000 metrov nad morjem, videla so najvišjo perujsko goro Huazcaran ter arheološki najdišči Chavin in Caral. Perujci so zelo odprti ljudje, prijazni, dostopni, veseli, polni energije, temperamentni. »Opozorili so nas, da je lahko tudi nevarno, a smo imele samo pozitivne izkušnje,« pravi sogovornica. Še posebno jim je v spominu ostal dogodek, ko so med potovanjem v kraju Satipo v trgovini spoznale prodajalko, sicer lastnico nasadov kakavovca in plantaž pomaranč ter kokosa. Povabila jih je na ogled posestva ter jim vse razkazala in predstavila. Česa takega ne bi doživele z nobeno turistično agencijo, še danes z okusom kakava v ustih razmišlja Ema, ki jo bo pot v prihodnjih mesecih vodila na Dansko. P
Plesni narod
Perujski otroci so slovenska dekleta marsičesa naučili. Vešči so v igrah z vrtavkami, od katerih imajo razbrazdane dlani, učili pa so jih tudi svojih plesov, ki so na pogled zelo preprosti, a ob drobljenju korakov se pokaže nasprotno. Če imamo Slovenci pesem v krvi, imajo Perujci nedvomno ples v nogah.
Biti, ne imeti
Projekt Peru 2013 – program Pota je bil za dekleta velika preizkušnja. Kaj jim je prinesla prostovoljna misija v to državo? »Želela sem si nove izkušnje. V Sloveniji delam kot prostovoljka, pa sem se želela preizkusiti še v drugi kulturi, saj zelo rada potujem,« pravi Ema. Perujcem je pomembno, da si z njimi, ne da jim kaj prineseš. Pomembno je biti, ne imeti. Dovolj sta bližina in čas. Od Perujcev, pravi, se lahko naučimo marsičesa. Te pristnosti, življenja tukaj in zdaj, ne pa zazrtosti v preteklost ali prihodnost. »Ko danes koga vidim, kako je črnogled in brez volje in ga zmoti vsaka malenkost, pomislim, kako smo omejeni. Za Perujce so bistveni odnosi, družina, skupnost.«
