Se vam je kdaj zgodilo, da ste ob poslušanju nekoga pomislili, da je ta človek res z dušo in srcem predan svojemu poklicu? Ob druženju z Gordano Njenjić nedvomno bi, saj o svojem delu govori z velikim žarom, zanosom in, konec koncev, ponosom.
Diplomirana medicinska sestra in babica, lani je uspešno zagovarjala tudi magistrsko nalogo, je slabih 20 let delala v porodnem bloku KO za perinatologijo Ginekološke klinike UKC Ljubljana in na svet pomagala več kot 4000 novorojenčkom, zadnjih 16 let pa predava v tamkajšnji šoli za starše, kjer bodoče mamice in očete neposredno in s kancem humorja pripravlja na porod in obdobje po njem ter topi njihove strahove.
Tisti, ki so imeli tako ali drugače stik z njo, jo opisujejo kot eno najbolj srčnih babic, kot odlično podkovano strokovnjakinjo in ostro zagovornico babice v javnosti ter seveda razumevajočo žensko z globokim čutom za sočloveka. Poleg tega je pripravljena vsakomur priskočiti na pomoč, naj bo z nasvetom ali dejanjem. »Če je treba, grem tudi na dom, ko vidim, da ženske kličejo, da jim ne gre dojenje, in grem, da poskusimo,« pravi Grosupeljčanka, po rodu iz Doboja v BiH, ki je leta 1979 prišla v Ljubljano.
Delamo umetne debeluščke! V novorojenčkov želodček gredo do 4 čajne žličke mleka, zato se hoče na začetku dojiti po 8-, 12-krat na dan, ker se s tem spodbudi tudi večja tvorba mleka. »Danes iz otrok delamo umetne debeluščke!« je jasna Njenjićeva. »Nedojenje v razvitem svetu danes pomeni debelost, nalivamo jih z umetno hrano, potem imajo potrebo po večji količini hrane, v nerazvitem svetu pa nedojenje pomeni umrljivost, pač zaradi slabe vode, črevesnih bolezni.« |
Za ta poklic jo je navdušila stara mama, saj da bo tako delala z zdravimi ženskami in bila priča veselim dogodkom, morda pa je tudi res, da je v Gordani že kot dekletcu videla tisto nekaj več, kar pri svojem delu potrebuje dobra babica.
Dojenje, to so žive celice
V svoji 35-letni karieri se je Njenjićeva nenehno izobraževala, bila je pogonska sila marsikaterega projekta, uvajala je spremembe, seveda ne vedno sama, kot večkrat poudari, vedno je prisluhnila ženskam in šla včasih tudi z glavo skozi zid, saj, pravi iskriva sogovornica: »Stvari so tukaj in jih je treba narediti!« Bila je denimo zraven, ko so še v stari porodnišnici, torej pred letom 1987, začeli omogočati porod v sede ali tako imenovani porod brez nasilja, torej v tišini z zelo malo luči, ter stik otroka takoj z materjo. Glasno in vztrajno je opozarjala na pomen varne vožnje otrok oziroma kaj pomeni dober sedež v avtu, pritegnila je ministrstvo za promet za sodelovanje z bodočimi starši in morda najpomembneje – je velika zagovornica in promotorka dojenja, čemur nemalokrat posveča tudi svoj prosti čas, saj v Nacionalnem odboru za spodbujanje dojenja, katerega članica je skoraj od začetka, dela prostovoljno. »Ker točno vem, kaj pomeni dojenje za otroka, kakšna je to dota, ki mu jo mamica da, kaj je materino mleko, da so to žive celice …« vre iz žive enciklopedije o dojenju.
Ne morem več, grem domov! »Psiha porodnice je čisto nekaj drugega, kot je psiha ženske kot sicer,« pravi izkušena babica, ki je v porodni sobi doživela marsikaj; pogosti so besede kot denimo »Ne morem več!« in »Grem domov!« ter zaklinjanje, da ne bo šla nikoli več rodit, da ne bo nikoli več spala z možem... »Ampak tiste, ki najbolj vneto trdijo, da nikoli več, so čez dobro leto že nazaj,« se zasmeje Njenjićeva, ki jo je katera kdaj tudi uščipnila, zdaj, ko ima večina porodnic s seboj partnerje, pa ti včasih na svoji koži izkusijo, kako močna je lahko ženska med rojevanjem. |
Na področju babištva je vedno vlekla voz naprej. Z drugimi pa tudi sama »se borila, tudi prepirala«, se nasmeje nekdanja dvakratna predsednica babiškega združenja, da so babice pridobile ugled, bile slišane, da so se uveljavile v prostoru, tudi mednarodnem, in tudi zaradi njenega truda se je ime zbornice spremenilo v Zbornico zdravstvene in babiške nege Slovenije. Vendar njeno delo še ni končano: »Žalosti me, ko vidijo in nekako postavljajo babico samo v porodno sobo. Ni res! Zanjo je ženska od rojstva do smrti, morala bi biti tudi v timu ginekologa, morala bi obiskovati mlado mamico na domu, deliti informacije v šoli za starše. Babice se zdaj težko zaposlijo, saj tam, kjer bi morala biti, zelo pogosto nameščajo medicinsko sestro. To ni pošteno! Včasih se mi zdi, da zatiramo ta profil v zdravstvu, in ni pošteno od nas, da uničimo eno poklicno skupino – in to tako zelo pomembno! Babice potrebujemo! To je tako, kot da bi splošnega zdravnika namestili, da dela zalivke na zobeh, in obratno, zobozdravnika v splošno ambulanto, saj sta oba končala medicino. Žal stroka ponekod tega ne razume, da o laični populaciji ne govorimo,« je neposredna Njenjićeva.
Za njena vsestranska prizadevanja ji je Zbornica zdravstvene in babiške nege Slovenije - Zveza strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije leta 2009 podelila najvišje priznanje na področju zdravstvene in babiške nege, zlati znak, leta 2013 pa ji je Društvo medicinskih sester, babic, zdravstvenih tehnikov Ljubljana podelilo srebrni znak, najvišje priznanje društva.
Zadovoljna je z doslej prehojeno potjo, saj jo je tlakovala za vse ženske, nosečnice, porodnice, otroke in seveda babice. »Moje mnenje je, da je treba ženski res prisluhniti, ji podati prave informacije, in jo spodbujati, naj se sama odloči,« iskrivo sklene mama dveh sinov in babica enoletne vnukinje.
Povpraševanje in ponudba Katero napako najpogosteje stori novopečena mamica? Zvečer začne dodajati umetno mleko iz strahu, da je otrok lačen. »Glejte, dojenje deluje po principu povpraševanje-ponudba; če se mleko ne odstrani, inhibitor v njem zmanjšuje tvorbo mleka, in če v 3, 4 urah ni odjemalca, začne mleko usihati. Veste, ne morete dojiti samo čez dan! Je pa naporno, seveda,« prizna sogovornica in pove primer, kako ženske drugače dojemajo isto stvar. Vprašanje mamici na oddelku, kako sta z otrokom spala: »Grozno, vso noč smo se dojili, ob polnoči, ob treh, ob šestih...« In isto vprašanje v drugi sobi: »Super, spala sva vso noč, samo ob polnoči, ob treh in ob šestih sva se podojila.« |