Čeprav dobro vemo, da hitro in ustrezno ukrepanje prepreči poslabšanje ali celo reši življenje, strokovnjaki ugotavljajo, da laiki v glavnem ne storijo prav veliko. V najboljšem primeru pokličejo reševalce in med čakanjem nanje pogosto ne začnejo izvajati niti najnujnejših ukrepov, kot sta umetno dihanje in zaustavitev krvavitve.
Raziskava, ki jo je v okviru akcije Pomagam prvi v sodelovanju z Reševalno postajo UKC Ljubljana opravilo Območno združenje Rdečega križa Ljubljana, je pokazala, da je odstotek ponujene prve pomoči laikov pred prihodom ekip nujne medicinske pomoči izjemno nizek. Mimoidoči se pogosto sploh ne zmenijo za človeka, ki, recimo, leži na pločniku, če pa že, ne vedo, kaj naj storijo. Nekateri niti reševalcev ne obvestijo, ker ne želijo biti vpleteni, je ogorčen Anton Posavec, dipl. zdravstvenik, vodja Izobraževalnega centra Reševalne postaje UKC Ljubljana. »Ko ljudi na terenu vprašamo, zakaj niso pomagali, najpogosteje odgovorijo, da niso vedeli, kako, ali pa, da se bojijo, da bi ponesrečencu ali bolniku naredili dodatno škodo in bi jih ta morda pozneje zaradi tega tožil. Verjemite, takšnega primera ne poznam. Ne bom pozabil intervencije, ko se je tik pred našim prihodom človek utopil v pedenj visoki vodi, ker si ga niso upali premakniti. Ohranitev življenja, npr. med reševanjem ponesrečenca iz gorečega avtomobila, mora vedno biti na prvem mestu.«
Pomembno je, da ukrepamo zbrano in hitro. Na prvem mestu je treba poskrbeti za varnost tako svojo, sicer lahko zaradi brezglavosti ogrozimo še sebe (slab plavalec ne more pomagati utapljajočemu se v razburkanem morju), kot poškodovančevo (npr. polomljen smučar sredi smučišča) oziroma bolnikovo (recimo slabost srčnega ali sladkornega bolnika na prehodu za pešce). V primeru prometne nesreče vozilo ustavimo na varnem kraju (npr. odstavni pas na avtocesti), prižgemo varnostne utripalke, si nadenemo rumen jopič, previdno izstopimo, kraj nesreče označimo z varnostnim trikotnikom, če je mogoče, nekoga (ki je prav tako ustrezno označen) pošljemo umirjat promet na primerno razdaljo od nesreče. Seveda mora tudi on paziti na varnost in ne sme stati sredi ceste. »Spomnim se, kako tragično se je končalo posredovanje dveh dobronamernih, a žal nepremišljenih moških, ki sta hotela k šoferju, ki je zapeljal z avtoceste. Avto sta ustavila kar na voznem pasu, in ko sta izstopila, ju je do smrti povozil tovornjak.« V drugem koraku moramo ugotoviti, kaj je narobe, in poklicati regijski center za obveščanje (112), od koder nas bodo prevezali na najbližjo enoto nujne medicinske pomoči (v Sloveniji jih je 63). Do prihoda reševalcev izvajamo neodložljive ukrepe, med katere spadajo oživljanje, zaustavitev krvavitve, obračanje nezavestnega na bok (s čimer zagotovimo prosto dihalno pot).
Začeti že pri malčkih
Med obiskom reševalcev na Švedskem in v ZDA se je sogovornik prepričal, da mimoidoči tam prej pomagajo kot pri nas. »Sprašujem se, kaj se je zgodilo z vrednotami. Ali življenje ni nič več vredno? Včasih je bila prva pomoč v osnovni šoli obvezna, danes je izbirni predmet. Že malčkom bi morali privzgojiti zavedanje, da je pomoč drugemu plemenito dejanje, in jim to pokazati z zgledom. V vrtcih in šolah se sicer trudijo, a lahko bi vsi skupaj naredili še veliko več. In vozniki? Zakonodaja zahteva, da komplet za prvo pomoč zamenjamo na pet let, kaj pa obnavljanje znanja?« Posavec je med drugim tudi avtor poglavja o prvi pomoči za mlade slovenske gasilce: »Najmlajši so zelo ponosni, če znajo poklicati številko 112 in povedati, kaj se je zgodilo, ali pravilno zalepiti obliž, starejši kot so, več znanja morajo pokazati. Ključno je, da začnemo zgodaj in jih pravilno usmerjamo. Pristojni bi se morali lotili dolgoročne in temeljite prevetritve vzgojnih in učnih načrtov, ki bi morali biti bolj življenjski. Ne smemo pozabiti, da je veriga preživetja tako močna, kot je močen njen najšibkejši člen. Če odrasteš v brezbrižnega človeka, ki ne priskoči na pomoč, bo nepotrebnih smrti še veliko.« Temeljna znanja prve pomoči je mogoče osvežiti ali pridobiti s pomočjo številnih priročnikov (Rdečega križa Slovenije in tudi drugih založnikov), poučnih posnetkov na spletu in televiziji (npr. Ne čakaj, pomagaj, ki ga je posnel RKS), zlasti pa na tečajih prve pomoči (denimo na osnovnem tečaju PP za vsakogar, ki ga organizirajo območna združenja RK).
Število intervencij narašča
Anton Posavec je povedal, da se tudi pri delu reševalcev pozna, da se slovensko prebivalstvo stara, saj bolj pogosto kot pred leti posredujejo zaradi internističnih stanj, ki so posledica bolezni. Na teren tako največkrat pohitijo zaradi akutnega koronarnega sindroma (npr. akutnega miokardnega infarkta), možganske kapi, epileptičnega napada, padca krvnega sladkorja in podobno. Po številu intervencij so na drugem mestu poškodbe, najpogosteje zaradi prometnih nesreč. Delo reševalcev je humano, a hkrati nevarno. Petru Napotniku z Reševalne postaje UKC Ljubljana je pred devetimi leti med nujno intervencijsko vožnjo reševalnega motorja pot prekrižal nepozoren voznik; po treh tednih v komi, več operacijah in šestih letih rehabilitacije je vseeno še vedno predan svojemu poklicu, čeprav desne roke ne more več uporabljati. Nesreč, v katerih so udeležena reševalna vozila, je manj, kot jih je bilo včasih, pravi Posavec. Reševalci vozniki so bolj izobraženi, vsi opravijo tečaje varne vožnje. Tudi vozniki se nekoliko bolje obnašajo, saj večinoma odstopijo prednost reševalnemu vozilu na nujni vožnji, kar je verjetno zasluga avtošol pa tudi izobraževalnih spotov na televiziji.
