NA KOŽO

Polži

Objavljeno 20. maj 2015 00.15 | Posodobljeno 20. maj 2015 00.29 | Piše: Domen Mal
Ključne besede: komentar

Samo rdečo solato so pustili, verjamem, da to nima zveze s politično orientiranostjo.

Da sem stesal visoke grede, sem prelil litre švica, naša buldogica pa tudi deci krvi, ko je šavsnila po delujoči motorni žagi. Zato je bilo najmanj, kar sva si oba zaslužila, da solata, brokoli, zelje & Co pridno rastejo.

In tudi so, do minulega vikenda, ko se je s 100 metrov oddaljenega vrta razlegel obupano-razočarano-razjarjeni krik moje žene. Prekleti prasci! Če sem čisto natančen, so bili ti prasci brez nog, majhni in rjavi, z eno besedo – polži. Toda škode so res naredili, kot bi bili merjasci: od brokolija in zelja so preživele tri sadike, preostalo pa le patetični, v luft štrleči strženčki, da se ti kar oko orosi. Samo rdečo solato so pustili, verjamem, da to nima zveze s politično orientiranostjo.

V kmetijski trgovini v prestolnici sva kupila bio strup za polže in ga posula po gredah. Od ene doze bodo polži crkovali cel mesec, je obljubil prodajalec. Mogoče je ljubljanska golazen fina in občutljiva, dolenjska je prekleto trdoživa. Čez en teden tudi preživelih treh sadik ni bilo več, po desetinah crknjenih polžev pa so se plazili živi, armada za armado, ne vem, od kod so se jemali, ampak glede razmnoževanja so zajci zanje pravi amaterji. Žena, ki jih je sprva še nabirala v vedro, jih je zdaj mrcvarila z motiko, metaforično bi rekel, da je kri špricala na vse strani, zraven pa besno golčala, sem tisti večer še sam pazil, da je ne bi razjezil. Spet sva nasula strupa, zdaj za prst na debelo.

Ne vem, kaj bo letos raslo na visokih gredah, v najslabšem se bomo najedli rdeče solate, da nam bo gledala iz ušes, proučevati pa sem začel še francoske kuharske knjige, pod escargot. Ampak povsod za gurmansko specialiteto priporočajo debele, vrtne slamnate polže, to so taki mastni, okorni primerki s hišicami. Naši škodljivci so, nasprotno, tenki in urni cefizlji, polžji komandosi, mamico jim...

Ko gledam, kako lezejo po zelenem morju proti visokim lesenim čerem, pa vendarle občudujem njihovo predanost in vztrajnost. In se sprašujem, ali bi tudi mi, državljani, zmagali, ako bi takole preplavili institucije. Ja, mogoče si tudi polži prepevajo We shall overcome! 

Deli s prijatelji