Polšnik – skriti biser nad Savo

Našli ga boste v hribih nad Savo, če s ceste iz smeri Zagorja proti Litiji zavijete pri kažipotu za Polšnik na levo v hrib. Do tja pridete tudi iz smeri Radeč, saj je tu nekdaj potekala stara furmanska pot, po kateri so spravljali les do reke, od tam pa je nadaljeval pot na splavih po Savi. V središču kraja pri župnijski cerkvi boste skoraj na 700 metrih nad morjem in ponuja se vam izjemen razgled na vse strani. Na prvi pogled je kraj majhen, tih in miren, a če samo bežno pogledate po nekaterih starih trdno in mogočno grajenih stavbah, lahko zaslutite, da se je tukaj vedno dogajalo nekaj pomembnega za življenje. Zgodovinsko je močno povezan z železarstvom, saj so se tu s to rudo ukvarjali že Kelti. Tu so bile znane topilnice železa, iz tistih časov je na Glinjeku ostala stara peč na vetrni podpih.

Po teh krajih je hodil polihistor Janez Vajkard Valvasor, prvi lastniki posestev pa so bili znameniti Apfaltrerji. Na Preski star betonski bunker še danes spominja na drugo svetovno vojno, ki je te kraje močno prizadela, saj so večino domačinov izselili v Nemčijo. A ljudje so se vrnili in začeli življenje graditi na novo in v prihodnost so usmerjeni še danes.

Leta 1286 je očak Rajmund izdal listino, s katero je ustanovil kuracijo na Polšniku. To je bila teritorialna enota Katoliške cerkve, ki ima stalnega duhovnika in je podrejena župniji. Bratje Apfaltrern so s privolitvijo šentruperškega župnika zgradili cerkev Matere božje. Takrat so po nemško kraju rekli Billichberg (nem. Bilch – polh). Leta 1866 se prvič pojavi ime Polšnik.

Tu je živel Jurij Žiga Valvasor, bratranec Janeza Vajkarda. Ta je Jurija izločil iz rodbine, ker se je poročil s preprosto ženo. V kapeli Srca Jezusovega je plošča, na kateri je pisalo, da je tu pokopana Barbara Valvasor, Jurijeva hčerka. Pod tlemi v kapeli je bila grobnica, pokrita z veliko ploščo, ki so jo 1856., ko so popravljali cerkev, odprli. Vanjo so vodile lesene stopnice in v njej je bilo šest krst. Juriju je najbrž pomrla vsa družina. Pokopali so jo v omenjeno grobnico, on pa se je izselil v tujino in tam umrl.

Današnja župnijska cerkev je bila zgrajena 1904. in na veliki šmaren 1905. je bila posvečena Lurški Materi božji. Od 1958. je romarska; glavni shod je 11. februarja na god Lurške Matere božje. Staro žegnanje je na Urhovo nedeljo. Okoli Polšnika je veliko podružničnih cerkva in vsako leto se domačini podajo na pohod Od cerkvice do cerkvice. Kapela na Glinjeku je bila prvič omenjena že leta 1250, v Renkah pa je zavetnik sv. Miklavž, zaščitnik brodarjev in splavarjev. Po legendi voda iz kapelice pod Ostrežem zdravi oči.

Na Veliki Preski boste lahko videli edinstveni pločnik v Sloveniji, lesen in zelo lepo izdelan. Tu si lahko ogledate še stalno razstavo slovenskih drevesnih vrst – v galeriji podjetja Center za zunanjo ureditev, kjer gospodari Jože Kos s svojim sodobnim mizarstvom. V kraju je močno prisoten poslovni duh – mnogo kmetij je urejenih za turizem, izdelujejo pirine vzglavnike, močni so v mizarski panogi, v bližnjem Šumniku je Dobra vila. Aktivni so številni športniki, da gasilcev ne omenjamo, in kaj bi kraj brez društva podeželskih žena in deklet. Ima lepo šolo, pošto in vse, kar potrebuje koristnega za delo in razvoj. Ponuja številne priložnosti za pohodnike, ti se lahko odpravijo na vse štiri strani neba. Na poti med Veliko Presko in Borovakom lahko obiščete izvir Sopote, ki se v Radečah izliva v Savo.

Če nadaljujete pot s Polšnika do Radeč, boste naleteli na lepo urejen dostop do slapa Šumnik in si oddahnili v globoki senci ter ob prijetnem šumenju bistre vode.