Ko se je vodstvo Slovenskih novic odločilo zagnati človekoljubno in dobrodelno akcijo Plačamo položnice, si najbrž ni predstavljalo, kako hitro bo kopnelo tistih pet tisoč evrov, namenjenih za enkratno pomoč ljudem v stiski. V dveh tednih smo prejeli že več sto prošenj z dokazili, da bo denar res prišel v prave roke. No, roko na srce, prijavila se je tudi kaka nečastna izjema. Taka, ki ima polno rit vsega – za piko na i parkiranega terenca pred veliko hišo, denimo. Ampak na srečo takim nismo nasedli. Vsaj upam, da ne, drugače nas boste pa že bralci popravili, ki ste tako kot Novice radi 24 ur na preži, če prav razumem.
Tako nam je nekdo zašpecal nekega prejemnika naše pomoči iz Krambergerjevega sklada, ki menda ni ravno najhujši socialni problem. Hodi v kafiče in kadi kot Turek, se je pridušala ta oseba v pismu uredništvu. Ja, verjamem. Enkrat sem bil na terenu pri revni mladi družini z bolnim otrokom; hoteli smo pomagati v upanju, da jih morda le ne bodo deložirali iz skromnega stanovanja. No, po objavi sem bil deležen očitka anonimnega telefonskega klica, češ da je bil mladi očka le dan po članku v bifeju na pivu. In to ne enem! Prejema socialno pomoč, v časopisu je jamral, pa ima za pir v oštariji?!
Ampak, kaj pa je to takega? A če nekdo dobi pomoč, potem ne sme biti vsaj malo podoben ljudem z dovolj cvenka? Si ne sme privoščiti niti piva in čika in mora dotolči svojo revščino za svojimi štirimi stenami? Če jih ima, seveda. Stene, namreč. Prav zaradi tega ker vsakdo, ki v javnosti iztegne dlan za pomoč, tvega, da se nanj usuje plaz nevoščljivih govoric in ga prebičajo zlobni jeziki, sem pričakoval manjši odziv v naši akciji Plačamo položnice. Zmotil sem se, hvalabogu. Za pomoč so zaprosili mnogi, veliko je mamic samohranilk z otroki, presenetljivo veliko je tudi zaposlenih, ki s poštenim delom, a mizerno plačo ne morejo sestaviti kraja s krajem, sploh v tej mrzli zimi. Njim nima biti za kaj nerodno. Nerodno mora biti le državi in politični eliti, ki je to državo naredila tako nepošteno.
