SPODNJE GORJE – Precej let je Polonca Podlipnik Kikelj, ki živi v zadnji hiši v Spodnjih Gorjah pred Podhomom, delala kot prostovoljka v jeseniškem društvu za zaščito živali. Pred tremi leti je postala predsednica društva. »Kakšnega mucka sem včasih vzela k sebi, pa ga potem pocrkljala in oddala naprej. Prejšnja predsednica je pred tremi leti dejala, da ima preveč obveznosti, in prevzela sem večino dela v društvu. Težko bi definirala, koliko energije mi vzame to delo. Rada imam živali in to bi lahko delala po 24 ur na dan. Seveda brez plačila. Včasih te izčrpa fizično, težko je postaviti mejo, koliko lahko narediš in kdaj res ne moreš več.« Doma ima gospa trenutno pet kužkov, sploh simpatična je labradorka Bella, ki je socializirana in nadvse igriva. »Pravzaprav, če se malo pošalim, le še stoje ne naredi. Včasih nori po tri, štiri ure skupaj.«
Pogrešana
Podlipnik Kikljeva pove, da je pred letom ob spominih na otroštvo odkrila, da ima nekoga bližnjega: »Začelo mi je odzvanjati v podzavesti, da imam polsestro. In zanjo ne naredim nič. Ona ne ve za mene. In ničesar nisem naredila za to, da bi se srečali, videli, morda odkrili, da se lahko razumeva.« Potem gospa razloži: »Spet so se pojavili daljni spomini na pripovedovanje staršev, ki sem jih slišala, ko sem bila stara okoli pet let. Da imam nemara starejšo sestro, nismo doma nikoli govorili. Moja mama je bila zadnja ženska v življenju mojega očeta. Nihče ni raziskoval njegove preteklosti niti z očetovimi sorodniki nismo imeli posebno tesnih stikov. Vem, da je imel oče zvezo z neko gospo iz Kranja, preden je spoznal mojo mami, ki je prišla delat iz Ljubljane v Kranj v tovarno.«
Sogovornica pojasnjuje, da sta se oče in mami pozneje preselila v Ljubljano. »V glavi imam žensko ime Marjeta in priimek Porenta, vendar o tem nisem popolnoma prepričana. Ko sem že živela v Spodnjih Gorjah z mami, oče je bil že pokojni, je nekega dne klicala gospa in povedala, da je hči mojega očeta in da naj bi živela v Bohinju, od koder prihaja moj oče. Klic je sprejela mami, ki jo je v tistem času že pošteno mučila demenca in je pozabila, o čem sta se pogovarjali, niti ni vedela točnega imena in priimka kličoče gospe.«
Malo podatkov
Jakob Podlipnik in Slavka, Polončina mati in oče, sta po selitvi iz Kranja v Ljubljano in epizodi z uspešno trgovinsko dejavnostjo šest let živela v Nemčiji. »Oče nikoli ni iskal ali imel stikov z otrokom pred menoj. Veste, bil je prisrčen, a dokaj hladen do svoje preteklosti. Nekateri povežejo otroke, čeprav so od različnih mater, oče nikoli ni omenjal sestre. Morda je zato prišla k meni ta želja, da bi jo našla in srečala. Morda zato, da nadoknadim nekaj časa za nazaj. Imam željo po zbližanju z nekom iste krvi. Saj veste, se zgodi, da nimaš stikov s prijatelji po nekaj let, pa jih nato spet poiščeš, pokličeš.«
Kdo je bil Jakob Podlipnik Jakob Podlipnik, rojen leta 1915, po poklicu sirar, je med drugo svetovno vojno izdeloval maslo, skuto in sir za partizane in s tem vsa štiri leta nosil glavo na prodaj. Če bi ga ob tem, ko je prenašal mlečne izdelke v hosto, dobili Nemci, bi ga takoj ustrelili. Po vojni je bil sirar v Kranju, nato se je z ženo Slavko preselil v Ljubljano. S podjetniško žilico se je lotil samostojne trgovske poti in imel med letoma 1955 in 1962 v pasaži Nebotič- nika trgovinico, kjer so prodajali bohinjski sir in druge bohinjske mlečne izdelke. »Mami mi je pripovedovala, da so bili Ljubljančani nori na bohinjski sir, vedno je bilo polno, in večkrat se je zgodilo, da je na policah zmanjkalo prav vsega,« se spominja Polonca Podlipnik Kikelj: »Potem se je pojavil politično-gospodarski pritisk, morda mu je šlo preveč dobro za pojmovanje tistega časa. Stara sem bila dve leti. Očetu pogoji, ki mu jih je narekovala oblast, niso ustrezali in je šel s trebuhom za kruhom v Nemčijo.« Tam je opravljal priložnostna dela, med drugim je kopal jarke za elektro firmo, na koncu je postal lastnik podjetja. »V sirarstvo ni šel več, morda je imel preveč slabo izkušnjo iz Jugoslavije. Iz Münchna se je vrnil leta šele 1985, krepko je bil že v pokoju. Nastanil se je v Ljubljani, zadnjih pet let življenja pa je bil v domačem Bohinju,« sklene hči. |
Podlipnik Kikljeva dodaja: »Rada bi nama dala možnost, da ugotoviva, ali sva res skupni hčerki enega očeta.« Nato povzema: »O izgubljeni sestri nimam popolnoma ničesar. Oče ni imel v svojem arhivu niti ene njene fotografije. V spominih v glavi imam podatek, da je bilo morda mamici moje sestre ime Marica, verjetno ni več pri živih. Saj je moja mati živela do 93. leta, pa je že nekaj let pokojna.«
Podlipnik Kikljeva pravi, da je stara 56 let, torej naj bi bila sestra stara 61 ali 62. »Vendar ne bom dala roke v ogenj, res imam malo podatkov. Nimam pojma, kam bi se obrnila po pomoč. Dala sem povpraševanje na spletni družabni portal. Morda bi šla na Krtino pri Kranju, tam je bila gostilna lastnice Slavi Ropret, a mi je nerodno nadlegovati ljudi z vprašanji o tem, ali se spomnijo mojega očeta, njegovega nekdanjega dekleta in njunega otroka. Menim, da je ta moja izgubljena sestra poročena, vprašanje je, ali nima drugega priimka. Seveda upam, da ji s tem odkrivanjem priimkov in drugih podatkov ne bom povzročila nepredvidenih težav. Vendar sem prepričana, da se bo našlo razumevanje, in lahko si bom rekla, da sem vsaj poizkušala.«
Naša sogovornica ne zna pojasniti vzroka, zakaj je oče o njeni sestri molčal do smrti. »Razmišljam, da je bilo v tistem času morda sramotno, da si imel iz dveh razmerij dva otroka, pa je bil zato tiho. Zdaj so časi drugačni in res si želim spoznati starejšo sestro.«
